Pred nami so prazniki. Najprej eks dan OF, zdaj imenovan z dnevom upora proti okupatorju, zatem še tradicionalni 1. maj. Ki pa ni le 121. dan slehernega leta, tudi ne zgolj praznik dela v spomin na prve delavske demonstracije v Chicagu davnega 1886. Prvega maja 1945 so denimo slovenski in jugoslovanski partizani osvobodili Trst, na prvi majski dan 1931 so v New Yorku odprli sloviti Empire State Building, takrat najvišjo zgradbo na planetu, majski začetek leta 1959 je prinesel tudi združitev Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice ter posledični izid prve številke časopisa Dela. Ter še in še. Razlogov za praznovanje in nazdravljanje bo v teh dneh več kot dovolj – mimogrede: na 1. maja dan se je pred 63 leti rodil Andrej Šifrer, 22 let za njim žogobrcar Mišo Brečko itd. – tudi časa za to ne bo manjkalo. Vsega trije dnevi dopusta bodo potrebni za kar devetdnevne počitnice. Slovenska matematika pač.
Skoroda nihče pod Alpami pa ne ve, da je jutri še en praznik. Pa čeprav smo ga med vsemi tistimi na zemeljski obli, ki ga praznujejo, Slovenci obeležili še nemara najbolj izvirno. Zanesljivo tako, da ga bomo pomnili še dolgo. In na lastni koži. 26. april je svetovni dan intelektualne lastnine. Mnogokje ji pravijo narodova identiteta. Slovenija je jutrišnjemu prazniku v čast najprej prodala Mercator, nato minule dni še pivovarni Laško in Union ter nazadnje celo Žito z legendarno Gorenjko in z omamnim vonjem ter okusom tisoč in enega cvetu. Pa še kaj. Kar se bo razkrilo v prihodnjih dneh. Slovenci se pač dokazano radi prodajamo. Kajpak tujcem in pripadajočemu cvenku.
Letošnji dan intelektualne lastnine je dodatno namenjen glasbeni ustvarjalnosti. Kot enemu stebrov narodove identitete, prepoznavnosti. Poteka pod geslom »Vstani. Zavzemi se. Za glasbo!«, besed, zapisanih v skladbi slovitega Boba Marleyja. Za slovensko glasbo pod Alpami se ni doslej ne zavzel ne vstal noben oblastnik. Imamo enega najbolj nazadnjaških in zastarelih zakonov o avtorskih pravicah, hlapčevsko se udinjamo tujim založbam, domači avtorji, skladatelji, pevci so zatirani, obsojeni na milostno pobiranje drobtin, ki padajo z bogato obložene mize. Pa bi si upal reči, da je kak Avsenik za Slovenijo naredil veliko več kot doslej vse oblasti skupaj. Kot da država njemu in vsem predinom, lovšinom, kreslinom, šifrerjem, plestenjakom sporoča, da je domovina kot vlačuga: tistim, ki jo ljubijo, jemlje in jim zaračuna.
