Hladno in deževno poletje naznanja črno prihodnost?

Danes mala zima, morda pa bo september le sončen in vroč, ugibajo starejši prebivalci Obale in drugih pokrajin, ki so bile žrtev letošnjega muhastega, dopustnikom in kmetom nemilega, slednjim že sovražnega poletja. Zadnja leta smo bili priča zgodnjim jesenim, morda bo prav zato letošnjo bilanco izravnalo indijansko poletje. Za nami je po diagonali na tretjine razdeljena Evropa, tako domala v en glas poletje komentirajo tuji vremenoslovci in klimatologi. Staro celino naj bi v tri vremenske pasove razdelilo umanjkanje sicer rednega poletnega pojava, ko se daleč v Atlantiku, pred Azorskim otočjem, ki leži na višini Portugalske, ustvari veliko in stabilno območje visokega zračnega pritiska in poskrbi za lepa in v prejšnjih letih velikokrat že prevroča poletja v Sredozemlju in Srednji Evropi.

Izkrivljena slika

Meteorologi so kot običajno že konec avgusta opravili tekočo poletno bilanco, in glej ga, zlomka, po večini so njihove ugotovitve precej manj dramatične, kot je vreme iztekajočega se poletja na svoji koži doživljala in ocenila večina ljudi. Resda je statistika skoraj povsod po Evropi zabeležila zmerno povečanje količin in intenziteto padavin, a povsod po celini smo bili priča pogostim nalivom, ki so marsikje in večkrat zapored spominjali na biblično povodenj. Glede temperatur in večjega števila deževnih dni pa naj bi bilo dogajanje še kar v sivem poprečju?! Po teh podatkih je bilo le poletje 2005 na širšem evropskem območju celo hladnejše od letošnjega. A podobno kot pri nas prebivalci sosednjih držav ne pomnijo takšnega mraza in toliko vode z neba kot prav letos. Je naš spomin tako varljiv in subjektiven? Morda smo tako neobjektivni, ker nas je zmedlo poletje 2013, ki je bilo tudi po statistiki najbolj vroče v zadnjih letih in celo šesto najbolj vroče od leta 1767, odkar merimo temperature. Do letošnje pomladi je nato sledil še niz najtoplejših mesecev.

Če pogledamo le zadnje avgustovske dni, si tudi ob morju v dnevnem taktu sledijo hlad, oblačnost in mokrota z redkimi sončnimi, pravimi poletnimi dnevi. Maj je bil zadnji v dolgem nizu mesecev, ki so bili v Evropi pretopli, junij je bil statistično po večjem delu stare celine presuh, potem pa je nebo neutolažljivo zajokalo. Bo že veljala tista o statistiki in segedinskem golažu. Vsekakor se tudi v tem primeru zdi igra številk zavajajoča: če je bil prvi poletni mesec v poprečju za 30 odstotkov presuh, je bil julij za 15 odstotkov premoker, avgust pa vsaj pri nas in sosedih katastrofa. So se pa tudi to poletje našle lokalne oaze (celo v manj stanovitnem alpskem predelu), kjer so se lahko pohvalili z brezhibnim počitniškim vremenom, ko so okoli njih nad dolinami in kotlinami viseli težki oblaki. Če junij in julij statistično povežemo, upoštevamo še dva kratka vročinska vala (živo srebro je seglo krepko čez 30 stopinj) tik pred začetkom poletja, smo spet v nekem nejasnem povprečju, ki daje precej izkrivljeno sliko.

Krivi so ledeniki?

Vremenska in temperaturna ločnica je potekala nad sredino Sredozemlja, na polovici apeninskega škornja, na naši strani Jadrana pa pri Makarski. V Španiji, na jugu Italije, v Grčiji in Turčiji in prek Črnega morja je daleč v ruske ravnice in stepe to poletje vladala pasja vročina, merili so temperature bližje 40 kot 30 stopinjam. In tudi te predele so prešla neobičajno huda neurja. Nadpovprečno toplo je bilo še marsikje na severu Evrope od Nizozemske pa do Spitzbergna in skrajne severne ruske obale, kjer so opazili taljenje permskega sloja večno zamrznjenih tal, kar zna postati ob taljenju večnega ledu dodaten ekološki problem. Analiza daljšega obdobja statističnih podatkov kaže na stalno naraščanje temperature. Segreva se od poletja 1980, poletno povprečje se je dvignilo za 1,8 stopinje Celzija, kar se zdi na prvi pogled malo, a je po mnenju znanstvenikov v resnici skrb vzbujajoče. Je poletje 2014 torej le precejšnja izjema, ki morda potrjuje pravilo? Severno od omenjene črte je bilo sonce redko, bilo je znatno manj tropskih noči (nad 20 stopinj) in dni nad 30 Celzijevih stopinj.

Meteorologi pravijo, da je letos umanjkalo vsakoletno poletno azorsko območje visokega zračnega pritiska, ki se z oceana razširi nad vso Evropo in poskrbi za dolgo, vroče in sončno poletje. Da se to območje visokega pritiska ni razvilo, je lahko krivda več dejavnikov oziroma njihove sinergije – posledica so bile nenehne frontalne motnje, ki so s severozahodnega dela Atlantika nezadržno in neovirano prek britanskega otočja prodirale nad večji del Evrope. Morda je pospešeno taljenje ledenikov na Grenlandiji in ledu v Arktiki. Ledena voda potone na dno in verjetno močno vpliva na manjše in velike oceanske tokove. Tudi nad zahodnim Sredozemljem se je v Genovskem zalivu oblikovalo več trdovratnih območij nizkega zračnega pritiska, ki so odgovorna za neurja nad francoskim jugom, severnim delom Italije in so prizadela tudi naše kraje od Istre do Prekmurja. Zelo pogoste so bile v zgornjem Jadranu sicer redke vodne trombe, pred dnevi je iz Benečije in furlanske nižine na Kras pridivjal veter, vsaj soroden ameriškim tornadom. Nas mora skrbeti?