Slovenski zvonovi takozvanega nacionalnega interesa zvonijo po toči zaradi najboljšega soseda, ki se je znašel pod hrvaško streho, moj privatni interes pa je bolj kot prodaja Mercatorja prizadelo obvestilo servisa, kamor vozim avto. Ne zato, ker je šel hladilnik. V dneh pred dopustom vsak nepričakovan strošek boli, a v osebnem vozilu nižjega srednjega razreda po šestih letih in 120.000 prevoženih kilometrih zanič hladilnik spet ni tako presenečenje, kot je uvrstitev Kostarike v četrtfinale svetovnega prvenstva.
Šokiralo pa me je spoznanje, da lahko na istem mestu enako zadevo plačaš ali dvesto ali štiristo evrov! Štiristo plačaš, če ti namesto odsluženega kosa opreme vstavijo originalni rezervni del, dvesto, če se odločiš za rezervni del brez logotipa avtomobilske znamke. Toda oba rezervna dela sta enako kakovostna, saj prihajata pod polico, pardon, na police s tekočega traku istega proizvajalca. Pri vsem je seveda najhuje, da stranke za možnost izbire velikokrat sploh ne vemo. Štiristo plačaš, če servisu dol visi zate, dvesto, če zanj nisi le spužva, ki jo je treba ožeti do zadnjega evra.
Lastnik servisa, kamor vozim avto, k sreči ni odiralec, čeprav je pooblaščen. Pripada izumirajoči vrsti, še ustrežljivi do stranke in njenega žepa. Morda kratkoročno res ne zasluži, kot bi lahko, sem pa prepričan, da se mu na dolgi rok takšen odnos vseeno obrestuje. Zaradi ferpleja marsikateri šofer po preteku garancije namreč avta ne pelje takoj šraufat za prvi vogal v nepooblaščeno garažo, temveč ostane zvest. Sam sem se že odločil tako, če sodim po vsakodnevni gneči pred delavnico, tudi številni drugi.
Počasi spoznavam, kako v resnici deluje. Zadnjič sem med primerjanjem cen na policah velikega trgovca videl, da isto količino enakega senfa od istega priznanega proizvajalca dobim trikrat ceneje – le tri centimetre bolj desno na polici in z drugačnim imenom. Zdaj vem, da so tudi avtomobilski deli hudo vroča roba. Še dobro, da so na mojem servisu hladni kot špricer. In namignejo, da gre tudi ceneje.
