Hkavščevemu Janezu pri delu pomaga kar 7 sinov

ZABREKVE – Sredi Selc se cesta v Zabrekve odcepi ostro desno in v breg. Z domačij na zahodnem pobočju 952 metrov visokega hriba Sv. Mohorja se odstira navdušujoč razgled po Selški dolini in razgibanem hribovju za njo. Naslednike imajo vse domačije, najštevilnejša družina ima osem otrok (nekaj je že odseljenih), dve družini sta s petimi, še več jih je s štirimi. Družino s sedmimi sinovi, ki so še doma, imata Jana in Janez Pogačnik. Po domače pravijo kmetiji Hkavšč, izvor imena pojasni gospodar: »Tukaj so tkali platno, v naši govorici so ga hkali.« Pogačnikov rod je tu doma od nekdaj, pisni viri Zabrekve omenijo v 13. stoletju.

Ples skozi življenje

Hkavščeva Zofija, ki je umrla 1997., in Janez, ki je umrl 2004., sta imela štiri otroke, dva fanta in dve punci. Na kmetiji – s 7,5 hektara obdelovalne zemlje, po večini travnikov, ki prehranijo od osem do 10 glav živine, in okrog 35 hektari strminskega gozda, iz katerega pripravljajo drva, kuhajo oglje in prodajajo hlodovino – je ostal leta 1961 rojeni Janez. V tistem času, ko je mama zbolela, je pustil srednjo šolo, da je pomagal očetu.

Tudi tri leta mlajša Jana izhaja s kmetije, a manjše: »Na Jamniku, čez hrib, sem odraščala. V šolo sem hodila prva štiri leta v Podblico, naslednja štiri pa v Lipnico. Pet kilometrov peš do Krope, naprej še dva z avtobusom.«

Po pedagoški gimnaziji v Kranju je šolanje nadaljevala na ljubljanski pedagoški akademiji: »Kot učiteljica matematike in fizike sem učila v Predosljah in Železnikih, zdaj sem pa spremljevalka gibalno ovirani dijakinji v Gimnaziji Škofja Loka.«

Janez in Jana sta se srečala v KUD Mali vrh Nemilje-Podblica: »1980. sva začela skupaj plesati v folklorni skupini.«

Smeje se dopolnita: »Zdaj pa pleševa skozi življenje.«

Poročila sta se 1988. v Selcih.

Prvorojenec Tadej študira francoščino in zgodovino na filozofski fakulteti. Ob našem obisku ga ni bilo doma, stanuje v študentskem domu v Ljubljani. Leto slovenske osamosvojitve je obenem Simonovo rojstno. Študira mehatroniko na višji strokovni šoli v Kranju, na ljubljanski elektrotehniški fakulteti pa je dve leti mlajši Jože. Še dve leti mlajši Peter je dijak elektrotehnike. Leta 2002 rojeni Andrej ter tri leta mlajša dvojčka Martin in Tone drgnejo klopi selške podružnice OŠ Železniki.

Starševska sreča

Vsako rojstvo je staršem pomemben dogodek, povedo v en glas, Jana pa še: »Ko nebogljen, lep, čudovit in enkraten otrok pride na svet – to je materinska sreča. Veliko veselja prinesejo otroci, konec koncev se tudi od otrok marsikaj naučiš. Vsak prinese kaj novega, da se moraš z njim ukvarjati na drugačen način.«

Puberteta je izkušnja tudi za starše: »Tedaj otrok zahteva, da se z njim ne pogovarjaš več otroško, da tudi utihneš, da nisi preveč vsiljiv, da ga razumeš, da ga ne morejo več starši voditi, kot so ga prej. Pozneje se vse to spremljanje, pogovarjanje, tudi ob delu, v zvezi s šolo, z življenjem, povrne kot zadoščenje, da je šel razvoj v pravo smer.«

Tiho noče biti nobeden: »Tudi najmanjša dva se vlečeta za svoje pravice.«

Jana je pokrižala kruh, ga začela rezati in nadaljevala: »Mama mi je nekoč rekla: 'Ti ne boš imela dvojčkov, ker pridejo vsak drugi rod.' Zato sem bila zelo presenečena, ko mi ju je ginekologinja napovedala. Ko sem povedala možu, je najprej rekel, kako bomo pa to rihtali. Pa nikar še nobenemu ne povej, počakaj na ultrazvočni pregled v Ljubljani. Potem šele sva novico povedala drugim.«

Janez in Jana sta imena izbirala s pozornostjo in po svetnikih, ki pridejo koledarsko blizu rojstnega dne.

Žoga leti dva kilometra

December je najbolj družinski med meseci: »Miklavž prihaja k vsem otrokom in tudi staršem. Mlajšim prinese igrače, starejšim sladkarije, sadje. Pa kakšne družabne igre, lani recimo ročni nogomet.«

S pravim so težave, razloži Jože: »Žog, če nam zletijo po bregu, se veselijo sosedje. Res je, da so jih tudi nazaj prinašali.« Peter dopolni: »Enkrat sva šla s Francijem pobrat žogo več kot dva kilometra nižje!«

Velika pridobitev zdajšnje mlade generacije je, da so organizirani šolski prevozi, imajo telefon ter internet, kar je takšne hribovske vasi povezalo s svetom.

Pogačnikovi so se veselili polnočnice, ko je mama z mlajšimi tremi šla v Selce k tisti ob šestih, opolnoči pa oče s starejšimi fanti. Negujejo tudi star običaj, da na vse tri svete večere kadijo in kropijo hišo ter gospodarska poslopja.

Recept za deklico

Za to, da imata same fante, Jana in Janez Pogačnik nimata recepta. Potem pa, ko smo v Novicah pisali o krstu dvojčkov Martina in Toneta, jima je poštar prinesel pismo: »Neka gospa nama je poslala, kot je poudarila, preizkušen recept za rojstvo deklice. Nič ne dava na takšne recepte, nasmejala sva se pa.«

Vedno držali skupaj

Med brati, je zaupal Jože, je največja težava, ker nobeden noče popustiti: »Vzorec se s starejših prenaša na mlajše. Če je bil starejši štiri ure na računalniku, sem hotel biti še jaz štiri ure. Pa mlajšega nisem pustil zraven. Več kot dva, tri dni zamera ne traja. Mogoče le, ko smo bili mlajši, če se je pogrevala. Ko pa smo šli ven, v šoli, na primer, smo pa bratje vedno držali skupaj. Se pravi, da je bila zamera bolj interne narave.«