Dasiravno je bila ideja o teku okoli Blejskega jezera ob deseti večerni uri z lučkami na beticah pred sedmimi leti videti precej neumno, smo se prepričali, da imajo najbolj nore ideje največ možnosti uspeha, če se jih le pravilno loti skupina pozitivno trčenih ljudi. Marko Roblek, idejni oče teka, je bosopet stal na startni liniji z mikrofonom v roki. Ne, niso mu sunili tekaških copat, da se ne bi zapodil okoli jezera in bi moral namesto njega gobezdanje v mikrofon opravljati nemara kateri njegov sodrug iz društva Vitezov dobrega teka, ki so mu vsa ta leta trdna opora pri organizaciji. Gospod v najboljših letih je namreč tudi duhovni oče bosega teka in je seveda izkoristil priložnost za promocijo človeškega koraka brez vmesnega blaženja med kožo in tlemi.
Vrhunsko doživetje
Ko smo se podajali na start proti Pristavi iz Male Zake, kjer je bil osrednji prireditveni prostor, smo se zavedali, da je okoli jezera šest kilometrov in bomo torej morali dvakrat po štiri kilometre odteči dvakratno. Po poku startne pištole smo se pognali v noč brez posebnega kompliciranja. Tek po zaprti cesti okoli Bleda je, to vam pošteno priznamo in priporočamo, vrhunsko doživetje. Pogled na osvetljen otok, na skal'ci je bil obsijan grad, zadaj pa se je bliskalo, preden nas je malo pošpricalo od zgoraj. Si lahko zamislite lepšo veduto za zadihance v športni opremi? Iz lokalov so prišli turisti iz tujih dežel pogledat, kaj se dogaja s slovenskim ljudstvom, da se zvečer namesto vikend zapijanja loteva rekreacije, in navdušeno ploskat. Dva, ki ju je prehitel podpisani kronist na tretjem kilometru, sta celo tekla.
Po štirih kilometrih se je kolona razpotegnjenih tekaških navdušencev, bilo nas je točno 2413, razpotegnila skozi predel iz Male v Veliko Zako, potem pa se je začelo na gosto preklinjati. Včasih je šla proga spodaj, pod nekdanjo Titovo rezidenco, še prej je tam zadnjico v jezero namakal starojugoslovanski kralj, in se je teklo po ozkem, a ravnem predelu. Desetka po novem se zažene v dolg in po petih kilometrih že precej napet klanec, ki nepripravljenim odvzame moč in voljo, predvsem pa bonton. Dama, ki je tekla z nami, je sredi klanca spustila tako salvo ubranih presežkov psovk za tistega, ki se je spomnil traso potegniti navzgor, da jih ne spravi skupaj vseh sedem blejskih fijakarjev.
Potem se je teklo skozi start in še enkrat naokoli do Male Zake in končnega cilja. Nekaj neprevidnih sodelujočih je na promenadi, namesto da bi tekli po cesti, skočilo na pločnik in v pogledovanju, kje stojijo obpotni kibici, pozabilo na cvetlična betonska korita. Ta so nekaj tekačev podlo položila po tleh, a razen malce odrgnjene kože in bušk se ni zgodilo nič hujšega. Čeprav se je vse dogajalo bolj ali manj v trdi temi, nobeden od sodelujočih ni končal v jezeru. Je pa to, da ne bosta speljala ovinka in bosta čofnila v vodo, grozilo Lidiji Cerkovnik in Petru Lamovcu, zmagovalcema v absolutni kategoriji, ki sta tekla tako besno, da sta v hitrosti svojih korakov zagotovo pojedla precej mušic, ki se rade zbirajo v rojih na obrežju jezera. Po tekmi je seveda sledila zabava, še prej pa obvezna kremna rezina, potem podelitev nagrad in analiziranje prikazanega, vse to pa se je znalo zavleči tja do jutranjega odštevanje ure z otoškega zvonika.
Za konec v premislek: slovenski tekač ni več navadna ovca v športni obutvi, ki se ostriže za startnino. Da množični tek razumejo v njegovi prvinskosti in tekača ne glede na rezultat spoštujejo, so dokazali na Nočni 10ki. Organizatorjem tekov v Sloveniji, ki se imajo za strašno pomembne in sposobne ter seveda večje, kot so Vitezi dobrega teka, priporočamo, da pridejo s sindikalnim izletom na Bled in pogledajo, kako se naredi dobra tekma, ki ostane v duši vsakega pravovernega tekača kot pozitiven spomin in motiv za nove kilometre.
