Hišo ravno obnovili, pa jim je zgorela

MEŽICA – Škrubetove domačije v naselju Podkraj v občini Mežica, ki leži na poti proti Peci, ni težko najti. A idilična domačija je še pred desetimi dnevi kazala povsem drugačno podobo kot danes. Gospodarja Oskarja, njegovo ženo Ano in njunega sina Blaža je na junijsko soboto v poznih popoldanskih urah presenetil ogenj, ki ga je zanetilo iskrenje v dimniku. Ta se je na hišo s spoštljivo letnico 1825 hitro razširil. A hiša je bila v zadnjih letih povsem obnovljena in lepo vzdrževana, zato ji tolikšne starosti zanesljivo ne bi nihče prisodil. Zato je bilo domačim toliko težje gledati, kako so ognjeni zublji oblizovali njene stene. Z ognjem se je spopadlo 51 prostovoljnih gasilcev iz Mežice, Prevalj, Črne in Kotelj, pridružili pa so se jim tudi poklicni kolegi koroškega gasilskega zavoda z Raven, Oskarju in Ani pa so iz hiše pomagali rešiti tudi nekaj stvari. Že naslednji dan je bilo jasno, da Škrubetovi v hiši, kakršno so poznali dotlej, ne bodo mogli več živeti. »Saj stene so ostale, a kaj ko so bile zaradi vode tako razmočene, da bi se nekega dne lahko kar porušile,« pripoveduje Ana,
 ki se je usodnega dne, potem ko je vse postorila v hlevu pri živini, napotila v hišo in zakurila v štedilniku, da bi zagrela vodo.

Gorelo kot bakla

»Potem pa je mož Oskar opazil, da se iz dimnika vali zelo gost, črn dim in me je še vprašal, kaj neki sem dala v peč, da se tako čudno kadi,« se spominja Ana. Hip zatem pa je že slišala, kako je zavpil, da gori. Ogenj sta začela najprej gasiti kar sama, a sta bila povsem nemočna, hiša pa je bila v nekaj minutah kot bakla. Nemudoma so Škrubetovim prihiteli na pomoč najbližji sosedje, a Oskar se ni dal kar tako. Želel je rešiti kar največ in se iz hiše, čeprav je gorelo vedno bolj, ni imel namena umakniti. Če ga sosed ne bi dobesedno odvlekel stran, bi danes najverjetneje pisali o tragediji. Zaradi vdihavanja dima je bil že omotičen, po rami pa ga je opeklo. A takrat, kot pravi, tega sploh ni čutil. Pa opeklina ni bila tako nedolžna. »Evo, takole imam zdaj povito,« reče, ko sleče srajco in pokaže, kako so ga oskrbeli v ambulanti. Ob tem pa se pošteno nakremži in prizna, da ga koža vleče in tudi peče. Medtem nam Ana in Blaž pokažeta fotografije domačije, ki je bila posneta iz zraka. »Poglejte, tukaj gori je zagorelo,« reče Ana in pokaže na dimnik, ki je bil tako rekoč nov, tako kot strešna kritina. Vse okrog dimnika pa je bilo leseno. »V dimniku ni bilo saj, zato predvidevamo, da je iskra preskočila na les, ki je bil zelo suh, zato je tudi tako močno gorelo. Kar ne morem pa verjeti, da tako zelo gorijo tudi stene,« pravi Ana. Ravno lani so velik del hiše oblekli v novo fasado, manjkal je le še en del. A bi tudi to prišlo na vrsto, če se ne bi zgodilo, kar se je. Ana, ki je tudi naša naročnica, pa si nikoli ni mislila, da se bo med članki o požarih, o katerih pišemo zadnje dni v Slovenskih novicah, znašla tudi njena družina. Pa vendar se je usoda s Škrubetovimi poigrala malo drugače kot pri večini drugih, kjer ognjeni zublji običajno zajamejo hlev, gasilci pa se trudijo, da bi pred njimi obvarovali hiše. Škrubetovim je zgorel dom, medtem ko je hlev, v katerem je nekaj telic, krav in pujskov, nepoškodovan.

Porušili do kleti

Kot nam pove Ana, sta se z Oskarjem najtežje sprijaznila s tem, da bo hišo, ki, mimogrede, ni bila zavarovana, treba porušiti do kleti, ki je ostala nepoškodovana, ker je vkopana. »Sprva sem vztrajal, da ne, potem so me le prepričali, da je tako najbolje,« reče Oskar, v njegovem glasu pa je čutiti tesnobo. A Škrubetovi v nesreči niso ostali sami. Kot so jim številni prve dni pomagali, da so vse, kar je zgorelo, s stroji in traktorji čim prej odpeljali na deponijo, tako so jim priskočili na pomoč pri gradnji nove. In ko smo jih obiskali, je bilo že zelo živahno. Sin Blaž je mešal beton, Oskar in Ana sta s pomočjo domačih in sosedov skrbela, da nihče ni bil žejen ali lačen. Vse od nesreče Škrubetovim ob strani stoji tudi mežiški župan Dušan Krebel. »Nemudoma smo sestavili gradbeno ekipo, ki zdaj koordinira dela, ki so se začela že s čiščenjem pogorišča. Moram pa pohvaliti izjemno solidarnost in odziv ljudi, ki pomagajo družini, kolikor lahko,« je vesel Krebel. Kot je povedal, so pri Karitasu odprli poseben transakcijski račun, na katerem zbirajo denar, prav tako prispevke na terenu zbirajo aktivisti, ki imajo za to ustrezno overjene nabiralne pole, da se ne bi dogajale zlorabe. Poleg denarja je dobrodošel tudi material. »Dobro in prav je, da se pomoč koordinira iz enega centra, da je vse transparentno in da se stvari ne podvajajo. Mi bomo zagotovili tudi projektanta, ki bo izrisal načrt, saj pride v poštev le novogradnja. Investicijo pa ocenjujemo na okoli 120.000 evrov,« pove Krebel. Ne upa si napovedovati, kdaj bodo Škrubetovi spet lahko v svoji hiši. Vsi upajo, da bodo do pozne jeseni končali vsaj zunanja dela. Na srečo imajo na domačiji manjši objekt, v katerem lahko spijo. A je to rešitev le za poletne mesece, ko bodo noči postale hladnejše, bo treba iskati drugo možnost. »Smo pa žalostni, ker smo ravno pred kratkim proti Peci, tik nad njimi, na novo asfaltirali dva kilometra ceste. Niti odprtja še nismo imeli. Zdaj pa imamo kar grenak priokus,« priznava župan. Morda pa bodo odprtje ceste zamaknili in počakali še na hišo. Takrat bo razlog za veselje vseh v Podkraju pri Mežici toliko večji.