NOVO MESTO – V središču starega mestnega jedra Novega mesta, na Glavnem trgu 2, na imenitni lokaciji torej, stoji mogočna hiša, ki na eni strani zapira Glavni trg, hkrati pa ponuja pogled na celo osrednjo ulico dolenjske prestolnice. Čez 300 let je stara stavba, starejši Novomeščani jo poznajo kot Fichtenavovo hišo, ima pa bogato zgodovino.
»Z ženo nimava potomcev, in dolgo sem razmišljal, kaj bi s hišo sredi trga, ki jo je naša družina tako kot grad Struga dobila vrnjeno v denacionalizaciji. Postopek vračanja se je zavlekel, razmere na trgu so se spremenile, in ker je vzdrževanje takšne stavbe drago, sem jo najprej hotel prodati. Kupci so bili, a ne resni. Ob tem mi je na misel prišel inavguracijski govor ameriškega predsednika Kennedyja: 'Ne vprašajte se, kaj vaša država lahko naredi za vas, temveč se vprašajte, kaj morate vi narediti za svojo državo,'« je svoje misli ob podpisu darilne pogodbe, s katero je polovico stavbe prepisal na Mestno občino Novo mesto, strnil Nikolaj Toussaint Levičnik, potomec ugledne plemiške meščanske družine Fichtenau, ki je sooblikovala gospodarsko in politično delovanje Novega mesta v 19. stoletju.
Hiša je bila zgrajena sredi 18. stoletja, njena lastnica je bila takrat kostanjeviška opatija. Potem je zamenjala več lastnikov, leta 1795 pa jo je kupil Janez Jurij pl. Fichtenau. »Od tedaj pa do pred nekaj let je bila hiša v celoti v lasti družine Fichtenau oziroma njihovih potomcev. Zadnji moški potomec s tem priimkom je umrl sorazmerno mlad, njegova vdova Antoinetta pl. Fichtenau, torej babica Nikolaja Levičnika, je umrla leta 1937 na gradu Struga, imela pa je štiri hčerke in ena se je poročila z Levičnikom,« je zgodovino hiše in rodbine Levičnik opisala Majda Pungerčar, kustodinja Dolenjskega muzeja Novo mesto.
Kot je dodala Pungerčarjeva, je prvi član družine Fichtenau Janez Jurij v Novo mesto prišel konec 18. stoletja, sprva se je ukvarjal s krčmarstvom in gostinstvom, kmalu pa je kupil novomeško poštno službo in so jo člani družine Fichtenau opravljali več kot stoletje, ko se je pošta podržavila in preselila na Novi trg. Da so lahko upravljali pošto, so morali biti sorazmerno premožni, saj je bilo treba kupiti dovoljenje za opravljanje poštne službe, imeti prostore, predvsem pa v tistem času, ko ni bilo avtomobilov, tudi prostore za vzdrževanje poštnih voz in več parov poštnih konj.
»Predstavniki družine so sodelovali tudi pri vodenju mesta oziroma mestne občine. Francozi so v času Ilirskih provinc prvi poskušali organizirati občine, na čelu katerih je bil župan. Jožef Fichtenau je tako postal prvi župan Novega mesta in je županoval od leta 1811 do 1814. Avstrijska oblast je z upravno reformo leta 1850 vzpostavila občine, prvi voljeni župan novomeške občine je bil osem let Toussaint Ritter von Fichtenau.
Za oživitev mestnega jedra
Levičnik, ki je bil do zdaj lastnik polovice stavbe, je to z darilno pogodbo prenesel na Mestno občino Novo mesto, ki je že lastnica dobre petine hiše. »Ostajata še dva lastnika in občina si bo prizadevala, da v celoti pridobi lastništvo ter zagotovi celovito obnovo in kakovostne vsebine, ki bodo pripomogle k oživljanju starega jedra. Vrednost donacije je ocenjena na 330.000 evrov. Ob donaciji se je občina z veseljem zavezala, da bo urejala družinsko grobnico družine Levičnik na pokopališču v Ločni,« je dejal župan občine Novo mesto Gregor Macedoni. »Že moj pokojni oče je pred 60 leti razmišljal, da bi v hiši uredil spominsko sobo rodbine Jelovšek pl. Fichtenau. Ideja o spominskem prostoru se ni nikoli uresničila, veliko tistega, kar je bilo namenjenega zanjo, pa je tako ali drugače končalo ali v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Dolenjsko in Belo krajino, ali Dolenjskem muzeju. Upam, da z mojim darilom spomin na mojo rodbino ne bo utonil v pozabo,« je dodal 81-letni diplomirani ekonomist Nikolaj Levičnik in poudaril, da je bila njegova rodbina vedno slovensko usmerjena, tako kot on, čeprav že od leta 1945 živi v Zagrebu. Člani družine Levičnik so v Dolenjski muzej Novo mesto prispevali več deset predmetov, med katerimi je Pungerčarjeva izpostavila tri: edino ohranjeno originalno uniformo poštarja iz prve polovice 19. stoletja, veliko poštno tablo, ki je visela na njihovi hiši, in servis za bovlo generala Svetozarja Borojeviča, avstro-ogrskega poveljnika na soški fronti, ki je eden redkih ohranjenih predmetov generala v slovenskih muzejih. Ker je bil eden od sorodnikov družine Levičnik na soški fronti, je ta predmet ohranil, Nikolaj pa ga je podaril muzeju.
Ob tem je Levičnik pripomnil, da bo po njegovi smrti tudi prstan, ki ga sam ponosno nosi, prišel v last Dolenjskega muzeja. Gre za družinski prstan rodbine Fichtenau, ki gre iz roda v rod, njemu ga je podaril oče, ko je maturiral.