SVETA TROJICA – Podobe literarnih junakov često izhajajo iz resničnih. Da si je pisatelj Fran Levstik za glavnega junaka pripovedke o Martinu Krpanu, ki jo je napisal leta 1858, izposodil resničnega človeka iz mesa in krvi, velja med Bločani na Notranjskem za nesporno resnico. Še več, trdno verjamejo, da je bilo že knjižnemu vzorniku ime Martin Krpan.
Prepoznavni kraji
Sam Levstik pove, da mu je povest o Martinu Krpanu neko nedeljo popoldne v lipovi senci na klopi pravil Močilar, ki mu je tudi že kdaj prej razlagal o nekdanjih časih. Samemu cesarju je Krpan ob prvem srečanju, potem ko mu je kobilico na rokah odstavil z zasnežene poti, povedal, da je doma z Vrha pri Sveti Trojici. Na Dunaju pa, potem ko je opravil z Brdavsom, je silak cesarju zaupal še več o sebi. Da po smrti žene Marjete druge ni iskal. Zbolela je na poti, ko sta se vračala iz Trsta. Naložil jo je v oprtni koš, tega pa na pleča. Kamor je prišel, povsod so ga vprašali, kakšno kramo prodaja, on pa je pihal: »To je presneto slaba krama, babo po svetu prenašati!« Raje bi videl, da bi se mu v cerkvi obe naramnici utrgali takrat, ko bi sveče prižigal.
Povedal je tudi, da ob hudem vremenu vidi, kako se za Mokrcem bliska, še rajnika Jernejka na Golem se je spomnil. Levstik je razkril še nekaj pomembnega o Krpanovem značaju. Čeprav je bil kmečki človek, močan in silen, mu dela ni bilo mar. Minister Gregor ga je takole pogruntal: »Zvitorepec je; debel je; smešen tudi, jezičen ravno tako; vse krščanstvo ga nima takega!«
Zadnji Krpan vozil avtobus
A glej ga zlomka, na Blokah je kar 45 vasi in zaselkov, Sveta Trojica je med njimi, Vrha pa ne. Za marsikoga dovolj, da so Krpanov dom iskali pri raznih drugih cerkvah Svete Trojice, na Pivškem in drugod. Toda Bločani vztrajajo, da je Martin Krpan lahko le njihov. Tako upokojenec Anton Intihar z Jurmanove domačije v Zavrhu še dobro pomni: »Moj oče, umrl je leta 1986, tudi on je bil Anton, kot že prej ded, je sodniku iz Cerknice govoril, da je bila Krpanova rojstna hiša tukaj v Zavrhu. Nekateri spet, da pri sv. Urhu, kjer je zdaj obeležena. Pravijo tudi, da je bil že Martinov oče mežnar na gradu Nadlišek, po njem naj bi Martin to službo podedoval. Po izročilu je bila žena Marjeta, kar je tu značilno domače ime, Završčanka.«
Več naših sogovornikov, med njimi predsednik Turističnega društva Bloke Stane Korenjak in vodja turističnoinformativnega centra v Novi vasi Matej Pakiž, je poudarilo izvor ljudskega junaka: »Delo mu ni bilo mar, piše. Ja, malo južnjaka je bil, vsaj po očetu uskoškega rodu.« Priimek Krpan naj bi izhajal iz Dalmacije, morda Hercegovine. V Sloveniji zdaj živi 189 Krpanov, od teh največ, 103, na Goriškem. Na Hrvaškem jih je okoli tisoč.
Ali je imel brate in sestre ali je bil edinec, se ni govorilo: »Ali sta z Marjeto imela potomca, tudi ne. Je pa res, da ni na vsem Notranjskem zdaj nobenega Krpana več. Pred drugo vojno smo imeli Matevža Krpana, rojenega na Ulaki, šofer avtobusa je bil, že takrat. Njegov oče se je priženil s Planine pri Rakeku.«
Na grofovi zemlji
Žebljico na glavico razprav o Krpanovem domu na Vrhu pri Sveti Trojici je pribil inženir Slavko Petrič iz Postojne. O vasi Sveta Trojica je vse jasno in zgledno opisano tudi v knjigi, ki je izšla ob 200-letnici župnije. Že Valvazorju je padla v oči velikost cerkve, ki so jo zgradili na ukaz turjaškega grofa, nad vhodom v zaskristijo je vklesana letnica 1664. Valvasor omenja tudi njeno podružno cerkev sv. Urha v Nadlišku, ki z gradom pripada turjaški grofiji. Nadlišek je opustel, ko je graščak niže postavil grad Pajkovo, dograjen 1686. Mali zvon sv. Urha, na žalost zdaj ubit, nosi letnico 1355, večji pa 1382. Inženir Petrič se je iskanja Vrha lotil sistematsko: »Levstik v povesti navaja 14 krajevnih imen. 13 jih obstaja, le Vrha nisem našel ne v starih zemljiških katastrih, ne v urbarjih, ne v župnijskih knjigah. Ugotoviti pa je mogoče, da se je Nadliški grič s cerkvijo sv. Urha (še prej tudi z gradom) vsaj do leta 1823 imenoval Sveti Vrh. Zemljiške parcele na tem območju nosijo ponekod tudi oznako Za Svetim Vrhom. Pri natančnem pregledovanju franciscejskih kart za katastrsko občino Hiteno ugotovimo, da sta na samem območju griča Vrh dve zgradbi. To sta cerkev sv. Urha na vrhu griča in stanovanjska zgradba na levi strani zdaj zaraščene poti, ki se je spuščala do novejšega gradu Pajkovo. Ker drugih stavb na griču Vrh ni bilo, je lahko samo ta, ki je 210 metrov oddaljena od cerkve, dom Martina Krpana. Zidov je ostalo bore malo, je pa še zdaj prepoznavna njiva zraven. Stavbno zemljišče parcelne številke 37 k. o. Hiteno meri 97 kvadratnih metrov (27 sežnjev) in je bilo tako kot sama hiša v lasti turjaškega grofa.«
Sogovornik povzame in sklene: »V to osamljeno hišo na pobočju griča Vrh je Levstik umestil svojega junaka, vas pa poimenoval Vrh. Kot vas uradno ni obstajala, ne ker je hiša ena sama, saj na Notranjskem ne bi bila edina takšna, pač pa zato, ker je stala na graščinski zemlji v grofovi lasti. Vsekakor pa so ljudje, ko so govorili o njej, pravili, da stoji na Vrhu.«
Vedela že Marija
Slavko Petrič je s svojim raziskovanjem pravzaprav samo potrdil, kar je na svoj način spoznal že nekdo pred njim: »Tone Urbas, sodnik v Cerknici, je leta 1997 na podlagi ljudskega izročila in s pomočjo Marije Bečaj, zadnje prebivalke na Pajkovem, ki mu je pokazala razvaline na pobočju pod cerkvijo sv. Urha, našel hišo, v kateri naj bi živel resnični Martin Krpan. Ni pa Urbas o tem podal nobenih pisnih obrazložitev niti ni predložil nobenih dokazov, da te razvaline res pripadajo Krpanovi hiši.«
Grob izgubljen
Resnični Martin Krpan z Vrha je bil lahko pokopan le na pokopališču, ki obkroža cerkev Sv. Trojice. Že pred njim pa žena Marjeta. Grob je žal izgubljen, med nagrobnimi napisi ni prav nobenega Krpana. Bi pa Martina in Marjeto lahko iskali v župnijski knjigi umrlih, če je ohranjena. Stavbno zemljišče parcelne številke 37 k. o. Hiteno meri 27 sežnjev in je bilo tako kot sama hiša v lasti turjaškega grofa.
