Prva je stara, že napol podrta, prazna, a vendar polna lepih spominov. Stoji v hrvaški Istri, v Vrsarju, tja smo mladi Zagorjani poleti hodili v šolo v naravi in na tako imenovane kolonije. Eni so se tam naučili plavati, drugi plavšati, vsi pa preživljati čas brez staršev, daleč od doma. Bilo je skromno, a lepo. Neprecenljivo, bi rekli v teh časih.
Potem je oblast, že hrvaška, počitniški dom preprosto zasegla in vanj naselila vojne begunce. Nič ni pomagalo: niti vsi papirji niti dejstvo, da so bili solastniki Avstrijci.
Moji mlajši rojaki se tako niso več kolektivno nabadali na morske ježke, ponoči se niso mazali s kalodontom po obrazu, plesali v mestnem densingu ali se veselili malinovca in pingponga na dvorišču.
Počitniški dom nikoli več ni bil last lastnikov, čeprav so ga ranjeni veterani vojne in begunci že zdavnaj zapustili. V ponedeljek ga je naši občini po dolgih letih pravdanja in propadanja uspelo prodati hrvaškemu kupcu.
Druga hiša je nova, velika, trdna, a že polna grdih opominov. Stoji v slovenski Istri na kmetijskem zemljišču – kjer bi lahko stal kvečjemu steklenjak, je brez dovoljenja zrasel grad. Kak!
Prelepa, prostorna vila, podprta in ograjena s škarpo iz istrskega kamna. Avtohtono in izvirno, a brez ustreznih dokumentov, smo prejšnji teden slišali najmanj tisočkrat. Na papirju graščine gospoda direktorja ni, voda in elektrika pa sta, seveda. Inšpektorji vedo zanjo že nekaj let, tudi uradno, po anonimni prijavi, a niso s prstom mignili.
Zakaj so se podelali in ne delali, kot jim nalagajo zakon, dolžnost in vest? Je kriv priimek? Njegova funkcija, denarnica? Morda prijatelji, botri ali strici?
Za nameček, za jagodo na ilegalni šlager in v posmeh državi in sodržavljanom (da o sosedih ne govorimo), se je na fasadi znašla še samooklicana hišna številka. No, saj paše skupaj: izmišljena cifra za pravljično vilo.
Dve hiši, dve usodi, tako različni, v bistvu pa iz podobnega štosa.
V prvi bom spomine še kdaj pustil prenočiti. Druga hiša … V drugi hiši bi me bilo sram živeti.
