ZAPLANA – Zgodbe ljudi, ki v požarih izgubijo svoje premoženje, so si po nekaterih rečeh sila podobne; ognjeni zublji pogoltnejo tisto, kar je človek oziroma družina s trudom in z muko spravljala na kup vse življenje. V dim in pepel se pretvorijo zgodovinski spomini, slike, knjige in dokumenti; mnogo reči ni mogoče nadomestiti, ker so imele svojo čustveno vrednost, ki je ni moč zavarovati. Razlike pa so v podrobnostih dogodka kot tudi okoliščinah, v katerih zagori.
Pred dobrimi 14 dnevi je plamen do temeljev požgal stanovanjsko hišo družine na Zaplani, po hribih razmetano naselje, ki se razteza med občinama Vrhnika in Logatec. Zaplana leži na približno 700 metrih nadmorske višine, zato se tamkajšnji prebivalci ob nizki oblačnosti zbujajo dobesedno z glavo v oblakih. Tam sta do požara živela tudi Dejan B. in njegova žena Julija s svojim dvoinpolletnim sinom, ki sta si v kraju postavili hišo. Juluja pripoveduje: »Zemljišče so kupili Dejanovi starši še v prejšnji državi in je bilo že od začetka zazidljivo.«
Dejan in Julija sta se iz mesta (oziroma Ljubljane, kjer sta se prekrižali njuni življenjski poti) preselila na vas oziroma v zaselek Marinčev Grič na Zaplani, ki stoji na vrhu vzpetine. Od začetka tisočletja sta gradila leseno hišo. »Ni šlo za novogradnjo, ampak sva našla skedenj na Dolenjskem in sva preselila njegov skelet, ki je bil osnova hiše,« pojasnjuje Julija. Gradnja je potekala nekaj let, vselila sta se pred šestimi leti. Zdaj so tam samo pogorišče, ožgani ostanki lesene konstrukcije ter ducat raznovrstnih neuporabnih odpadkov. Čeprav je spodnji del hiše iz hrasta celo obstal po dvournem ognju, so ga podrli. Julija predvideva, da zaradi varnosti.
Plameni na Zaplani
Zgodilo se je brez napovedi ali zle slutnje. Julija je bila v sobotnem večeru doma, mož je delal v prestolnici, sinček je bil pri babici. Ena izmed bližnjih sosed jo je povprašala, ali lahko k njej pripelje svoji hčeri, ker se je z možem odpravljala na neko kulturno prireditev. »Naložila sem drva v peč, da bi ogrela hišo,« se spominja, zdaj pa si očita, da je kriva, ker je (pre)naložila ognjišče. Ogenj je preskočil nekje med pečjo in dimnikom, kje točno, še ne vedo. Pograbila je torbico in se obula ter pobegnila iz domovanja. Kako dolgo je gorelo, jo povprašamo: »Ogenj se je razširil hitro, v desetih minutah je zagorela vsa hiša. Po dveh urah ni bil nič manjši,« pravi.
Gasilci z Verda so dogodek opisali na svoji facebook strani: »28. januarja smo ob 19.15 prejeli poziv, da gori hiša v zaselku Marinčev Grič na Zaplani. Ko smo prišli na kraj dogodka, smo začeli gasiti. Požar smo uspešno pogasili. V gasilski dom smo se vrnili ob 22 h.« Toda skop zapis ne odkriva vsega, kar se je tisti večer dogajalo na hribu. Par dni po dogodku smo v uredništvo Slovenskih novic dobili sporočilo enega od sokrajanov, ki je opozoril tako na dogodek kot tudi na nezanemarljivo dejstvo: »Gasilci niso mogli pomagati, ker so bili hidranti, namenjeni gašenju, brez vode.« Dejan malce popravi to trditev: »Hidrant je bil brez pravega pritiska, kot da bi lulal vodo. Na kraju samem so bili hitro gasilci z Zaplane, a voda je prišla s cisterno z Vrhnike oziroma Verda šele okoli osmih.« Vode polna cisterna je namreč morala narediti ducat kilometrov ter premagati nekaj sto metrov višinskega vzpona po slabi, ozki cesti, ki ne omogoča hitre intervencije.
Verdski gasilci so nas za več pojasnil napotili k poklicnemu gasilcu Marku Jeraju, ki je bil tisto soboto vodja intervencije: »Na lokaciji Marinčev Grič 31 je hidrant, vendar je v tistem delu včasih dober pritisk vode, večinoma pa slab. To ne pomeni, da ni bilo vode, a ni je bilo dovolj, da bi se naše cisterne polnile.« Zraven objekta je bil rezervoar s plinom, ki so ga uspešno obranili, čeprav je bil izpostavljen vročini: »To pa je bilo žal vse, kar se je dalo v tistem trenutku rešiti.«
Iz utrdbe nastalo pogorišče
Kjer je stala utrdba družinskega miru na pečini, je zdaj pogorišče. V porog sta ostala uporabna peč in dimnik, ki sta bila domnevni oziroma najverjetnejši izvor požara. »Na srečo je bila hiša zavarovana,« pove Dejan, ki je prišel na kraj dogodka zelo kmalu in je lahko je nemočno gledal, kako se trud njegovih rok spreminja v pepel. Zdaj bodo zavarovalniški agenti ugotavljali, kakšno je bilo dejansko stanje in koliko je kriva voda oziroma slab pritisk, ki je na Zaplani – po navedbah Jeraja – ponekod dovolj dober, drugje pa ne zadošča. Nas pa je zato presenetil šef gasilcev na Zaplani Pavel Bizjan, ki je zavrnil očitke o slabem pritisku v hidrantih. »Ne vem, kdo vam je dal podatke, a to ne drži. To so dezinformacije. Kolikor je bilo potrebe, toliko je bilo vode,« je kar malce cinično pripomnil ob kratkem opisu gašenja lesene hiše.
Dejan je nekaj noči prespal pri prijateljih, Julija se je z otrokom vrnila k staršem v Ljubljano, od koder zdaj vozi poltretje leto starega sina v vrtec na Vrhniko. V občini še imajo prosto majhno občinsko stanovanje, za katero je tamkajšnji župan Stojan Jakin povedal, da se mora najprej očistiti: »Upam, da bo vseljivo v najkrajšem času. Žal mi je, da jim ne morem bolj pomagati.« Sredstva za družino zbirajo prek Karitasa, življenje se bo na koncu vrnilo v neke nove normalne tirnice. Starih ni več. Ne vesta, ali se bosta vrnila in še enkrat gradila od začetka.
Ob vsej nesreči pa ostaja vprašanje, ali bo ob naslednjem požaru na Zaplani dovolj pritiska vode v hidrantih in ali bo ogenj znova pogoltnil več, kot bi sicer.
