LJUBLJANA – Po nekakšni ljudski pameti bi ga morala vsaj šola, če že ne starši, spraviti v red. A to v primeru sedemletnega A., ki že od začetka lanskega šolskega leta terorizira vrstnike – celo tako hudo je, da so iz njegovega razreda izpisali že več kot tretjino otrok, pristojne institucije pa so se zbudile šele po posredovanju medijev –, še zdaleč ni preprosto. »Morda je to celo nemogoče,« smo zadnjič pesimistično zapisali. Njegov ADHD oziroma hiperkinetični sindrom je v tem trenutku namreč še pretežka naloga – tako za državo kot za družbo.
Eksplozivni otroci
A. je drugačen, A. je hiperaktiven, hiperaktivnost pa je v ljudskih očeh sicer nadvse simpatična nadloga. S pridevnikom hiperaktiven radi označujemo aktivne, takšne, ki zmorejo več in hitreje (od nas). Imeti hiperaktivnega otroka je danes celo modno ... Toda še sanja se nam ne, s kakšno stisko in s kakšnimi ovirami morajo živeti otroci, ki jih v resnici tepe omenjeni ADHD. Ta kronični primanjkljaj pozornosti seveda ni privzgojena motnja, je dedna in neozdravljiva! Lahko se jo le omili. S takšno motnjo, kot jo ima A., se spopadata komaj dva odstotka šoloobveznih otrok. Tisti, ki presežejo šesto stopnjo (od devetih), so sploh reveži. »Pri 40 odstotkih teh je zraven še katera druga težava, denimo disleksija, kljubovalno vedenje, bipolarnost, depresija, bolj ko je prisotna še ta druga, huje je,« nam je razodeval Radovan Radetić, socialni delavec in družinski terapevt, ki se je konec preteklega šolskega leta dejavno vključil v delo z neukrotljivim sedemletnikom, ki so ga uvrstili med otroke s posebnimi potrebami (na OŠ Savsko naselje imajo 23 takšnih), ti pa se med seboj močno razlikujejo, opominja tudi Radetić. »Pahnili smo ga v sistem otrok s posebnimi potrebami s preostalimi vred, ki imajo hibe, a niso nevarni.« A. pa je otrok, ki ima težave z vzpostavljanjem socialnega kontakta, »njegov način je grd do sošolcev,« ne olepšuje sogovornik. A. je nepredvidljiv, impulziven, pomanjkanje pozornosti v njem vzbudi agresijo, nenadzorovano oziroma reaktivno, takšni otroci ne predvidevajo posledic, stečejo, na primer, čez cesto, ne da bi pogledali levo in desno, udarijo … Ko začutijo pomanjkanje pozornosti. Po dr. Rossu Greenu so to – eksplozivni otroci! Ki eksplodirajo v trenutku. »So kot živi detektorji, kot živali, ki so nenehno na preži, nemudoma prepoznajo nevarnost, imajo sposobnost, da v le treh sekundah prečitajo tistega, v katerem uvidijo sovražne namene.«
Ni rešitve!
Ker navzven delujejo še kako bistro, ti otroci so nasploh nadpovprečno nadarjeni, jih ima večina za razvajence. »Ker se okolica njihovih težav in njihove stiske ne zaveda, pri njih opazi zgolj posledice,« nadaljuje Radetić. Ti otroci imajo izjemno slabo samopodobo, nenehno so kritizirani, grajani, kaznovani, nerazumljeni, nikoli pohvaljeni. Razkorak med njihovimi inteligenčnimi sposobnostmi in nezadostno socialno ter vedenjsko suverenostjo je pač prevelik. Zato pregorijo.
»Skozi njegovo glavo gre toliko misli, da jih preprosto ne zmore ukrotiti,« je sina, ki trpi za podobnimi težavami kot A., opisovala Tanja. »Ker pa za nameček vsi okoli njega zahtevajo, naj bo pri miru, tiho, naj bo vljuden, prijazen, naj dviguje roko in podobno, je teh zahtev zanj preprosto preveč. In otroka raznese. Dobesedno. Kot prenapolnjeno vrečko.« In še: »Tako kot vsebina, ki iz počene vrečke ne gleda, kam bo padla, tako tudi otrokov izbruh ne gleda, kje bo pristal, koga bo prizadel ali užalil. Vendar, vedeti morate, da je to le izbruh in samo izbruh, nič več!« Tudi ona je tako kot Radetić opozorila na družbo in šolski sistem, ki o ADHD ve veliko premalo; o tem jasno govori prav zadnji primer, ki se je zgodil na OŠ Savsko naselje. »Strpali smo ga v šolski sistem, ki mu karikirano svetuje: 'Če že želiš izbruhniti, potem to stori med drugo in četrto popoldne!'« Ta otrok pa je skrajno nepredvidljiv in potrebuje pomoč, »ko nastopijo tiste žute minute,« kot se je izrazil. Ko začne vse pokati po šivih, ko morajo kot v primeru nesrečnega A. posredovati varnostniki, policija, ko se zdrzne celoten aparat. Na Danskem, denimo, bi, kot smo izvedeli, takšen otrok dobil svojega učitelja ali pa bi njegovo delo potekalo v izjemno majhnih skupinah. Pri nas je obsojen na okorelost učnega načrta, ko silijo nadpovprečnega otroka – ki ne zmore in ne zna čakati – čakati na preostale tudi po 45 minut in več. Ker v praznem čakanju in dolgočasju ne dobi dovolj novih zaposlitev, se mu preprosto – strga! To je potrdil tudi Radetić: »V okviru šole so za takšnega otroka smrt odmori, kosilo, podaljšano bivanje, snov, ki jo že pozna ali ki ga ne zanima...«
Potrebuje zaveznike
»In ko se okolica zaradi njegovih motenj sooča z nenehnimi težavami, se celotna družina počuti, kot da smo največji kriminalci na tem svetu,« je pojasnila druga mamica, Saša. »V tistem preprosto privoliš v različne terapije ...« Ena takšnih je jemanje ritalina, sintetičnega kokaina, ki poskrbi, da ti otroci lažje dojamejo svet, kakršnega razumejo – normalni. S temi zdravili jih začnejo pedopsihiatri filati že pri rosnih letih. Skozi to fazo je moral tudi nesrečni A. O tem je v medijih konec lanskega leta spregovorila njegova mama Željka. »Zaradi tega vsako jutro dobiva posebne tablete, da lahko na dokaj normalen način deluje v šoli. Pri njem sta izraziti vedenjska in čustvena motnja,« je potrdila. »Zato v šoli potrebuje vodenje. Zelo dobro deluje v komunikaciji ena na ena, je zelo prijazen, inteligenten, vse si zapomni. Je pa težava, ker se zna na hitro odzvati, in zaradi tega potrebuje pomoč. Pred časom je v šoli udaril punčko in zaradi tega potrebuje vodenje, potrebuje pomoč, da bo šel počasi normalno v življenje. Zaradi tega potrebuje urejeno bivalno okolje, a tega v tem barakarskem naselju ni.«
Po Greenovi metodi zdravila sploh niso odločilnega pomena, ampak popolna ukinitev vseh sankcij in kazni, otroka je treba čim večkrat pohvaliti, popolna ukinitev televizije in računalnika, tadva naj bi bila porazna za otroke z ADHD, redne obveznosti morajo biti tudi doma zapisane na velikem in pisanem plakatu, na nujne stvari naj opozarja drug plakat, denimo, na izhodnih vratih, doma mora imeti izključno zaveznike.
Pa jih A., ki ga je njegov terapevt spoznal kot izjemno prijetnega in empatičnega otroka, ki zna objeti in ki odlično riše, tudi zares ima? So bili v šoli dovolj potrpežljivi in pozorni na njegovo motnjo?
Radetić je opozoril še na eno stvar: »Če se z otroki s tako hudo motnjo ADHD ne dela pravilno in se jim do njihovega 18. leta ne ustavi nasilniških vzorcev, se lahko takšna oseba razvije v – psihopata.«
Neukrotljivi deček, ki je zadnjič sam od sebe sestavil maketo in jo podaril sošolcu – »Mami, poglej, kaj mi je A. podaril! Aviončka! Z luknjico, da ga bom lahko obesil!« –, ta sedemletnik, ki, kot pravijo, se po izbruhu vselej počuti naravnost osramočeno, to – dragi starši, šola in okolica – ne sme postati!
