Ne naključno se spominjam besed nobelovca Ernesta Hemingwaya, ki se mu je zapisalo, naj nikoli pretirano ne premišljemo o tem, česar nimamo. Saj da nam bo veliko bolje in lažje, ako bomo razmišljali o tem, kaj narediti s tistim, kar imamo. Vtis imam, da mu Slovenci v veliki večini sledimo. Smo pač tak narod, vsaj večinsko. Kako si drugače razlagati najnovejše spoznanje, da je več kot 95 odstotkov Slovenk in Slovencev zadovoljnih s svojim stanovanjem?! Ob tem, da jih kaka četrtina dokazano živi v premajhnih luknjah, do tega, da smo med državami, v katerih se otroci najpozneje ločijo od staršev. Če se sploh.
Zadovoljni smo s tem, kar premoremo. Toda, ali nam sploh preostane kaj drugega? Vzemimo mladi par. Oba z univerzitetno diplomo v žepu. Poleg šole, še neskaljene ljubezni in drug drugega nimata praktično nič. A vstopata v življenje, ona z debelim tisočakom mesečne plače, on z nekaj več. Njuna prva usoda sta najprej najemniška soba in zatem najemniška garsonjera, zraven še star avto. Njun življenjski cilj seže do dveh otrok, kakšnega potovanja, nedeljskega izleta s kosilom in pa seveda do lastnega stanovanja. Kako do njega, vemo. Obstajajo raznorazne stanovanjske sheme in obstajajo banke, z njihovo pomočjo in nekaj sreče je mogoče postati lastnik stanovanja v dveh desetletjih s še nekaj drobiža. Mesečni obrok je težak nekaj sto evrov, banka si ga vsakomesečno vzame do centa in do sekunde natančno. Časi hiperinflacij, ki so nam pomagali izničiti kredo, so mimo. Za vselej. Tudi propad Juge se zgodi vsega enkrat, enako Jazbinšek, mladi pari so danes pečeni. Od zibelke do groba se mučijo za to, da odplačajo stanovanje, izšolajo otroka, nemara pokrpajo kako podeželsko podedovano bajtico, ki jim je prej breme kot vikend. Na starost pa si rečeta, da sta živela pošteno in srečno. Ker je življenje pač narejeno tako, da nesreče pozabljamo. In tudi, ker jih veliko živi še slabše. Tiste ob njiju, ki so živeli v razkošju in izobilju, sta dojemala kot tujce z drugega planeta, ki jima ni usojen. Ki jima ni dan.
Tudi to znamo Slovenci. V slabem najdemo dobro, v nesreči poiščemo srečo. Zato lažje razumem, zakaj nas je kar 95 odstotkov pod Alpami zadovoljnih s svojim stanovanjem. Le razlaga, zakaj so daleč največji eujevski nezadovoljneži z lastno streho nad glavo Danci, mi še manjka.