SREDNJA VAS PRI BOHINJU – Popoldansko deževje smo sredi Srednje vasi v Bohinju pregnali s pritiskom na zvonec Valerije Grm, pri hiši imajo domače ime Pr' Namlinu. Hiša stoji tik ob rečici Ribnici, ki iz planine Konjščica teče skozi vas: »Izliva se tik pod jezerom v Savo Bohinjko in potem gre voda od nas čisto do Donave in do Črnega morja.«
Grmova je vsakič, ko je bila le priložnost, poslala kupon za našo nagradno igro: »Ojej, rešujem križanke že precej let in sem zadnjič, ni dolgo tega, pri Slovenskih novicah prejela nagrado Zlatarne Celje. Reševanje križank je moj hobi, pravzaprav prvo opravilo, ki se ga polotim, ko pride časopis do hiše.« Na Slovenske novice so naročeni že dve desetletji: »Kakšno leto od začetka izhajanja sva s pokojnim možem kupovala časopis, potem pa smo se preprosto naročili nanj in še danes smo zvesti največjemu slovenskemu dnevniku.« Čeprav bi menili, da je Srednja vas precej od rok, pa Valerija pove, da je izvod v njenem nabiralniku vsak dan že pred sedmo jutranjo uro. Ravno pravi čas za močno kavo in časopis: »Pravzaprav križanko, potem pridejo na vrsti novice,« dodaja.
Valerija je nekoč delala v Almiri v Bohinjski Bistrici, potem se je zadnji dve leti morala vsak dan voziti v Radovljico, da je dočakala upokojitev. Medtem ko smo z Grmovo kramljali, se je mimo prismukal drugi od štirih sinov, prvi je bil že doma in pomagal zložiti hektoliter osvežitve Pivovarne Laško, Pivovarne Union in Radenske: »Vidite, da ne bo težav z nagrado, saj imam še tri vnukinje in tri vnuke, tako da nagrade sploh ne bo treba skladiščiti za dlje časa. No, morda bo šla v klet, da bo pijača hladna.« Valerija ima vrtnarjenje za hobi, sinovi jo pohvalijo, da ima najboljši krompir daleč naokoli. »Dolgčas mi ni, saj se vedno najde kaj zanimivega. Ko postane zoprno, ko sem res sama, pa se lotim sesanja in gre čas hitro mimo. Včasih sem imela delo z vnuki, ampak zdaj ne več toliko, saj hitro rastejo.« Skozi duhovito debato smo se sprehodili od tega in onega konca Valerijinega dne, in ko smo jo skozi smeh pobarali, ali se morda loteva tudi muharjenja, ki je v bohinjskem koncu popularno, odvrne: »Lepo vas prosim, rib še jem ne.« Ob obloženem krožniku domačih mesnin smo razdrli še precej krepkih, pri čemer je prednjačil najmlajši Valerijin sin, in slišali, da bo še vedno pošiljala rešene križanke: »Saj imam srečo, dokaz je vaš obisk. Zakaj je ne bi imela še enkrat?« Ko smo že stisnili dlan ob odhodu, pa je najmlajši sin Andrej še enkrat pribil: »Mama, poglej še, kako si izpadla na fotografijah, ker vem, da če nisi zadovoljna, bomo morali še enkrat ven nositi vse pakete za novo poziranje!« A to ni bilo treba.