KAMNIK –Hektoliter Daninih osvežilnih pijač smo tokrat peljali v Kamnik v Zikovo ulico, kjer živi Ernest Gjergek. Ko smo ga poklicali, je globoko zavzdihnil in rekel: »Ooooo, to je pa lepo, to je pa nekaj.« Stanuje v bloku, in ker nismo poznali četrti, nas je pričakal na glavni cesti in skupaj smo se odpravili proti vhodu.
»Najbolje je, da pijačo shranim kar v klet, tam bo na hladnem.« Sonce nas je že dopoldne pritisnilo v senco, asfalt med bloki je bil razbeljen, ko sva odprla prtljažnik. Ko sva zlagala iz avtomobila plastenke vode z okusom, multivitaminskega napitka, gazirane vode, je t. i. sixpack elegantno prijel in ga zavihtel proti vhodu v klet bloka, kamor je spravil nagrado. Videlo se je, da ima Ernest precej več izkušenj s prekladanjem pijač kot mi.
»Oh, kako jih ne bi imel, saj sem trideset let delal kot natakar, kar nekaj sem jih premetal in stočil,« nam je pripovedoval Ernest, ki se je v nekem trenutku odločil, da ne bo več opravljal tega poklica. Pa ne zato, ker ga ne bi maral: »Preprosto sem se naveličal hoditi in letati naokoli,« je pošteno povedal. Zaposlil se je v Heliosu. In na naše malo čudenje se počuti dobro.
»V kafičih in barih ne potrebujejo natakarjev mojih let, v restavracijah s hrano pa nisem iskal dela,« je bil prepričljiv. Kot je slišati, mladih natakarjev primanjkuje, morda tudi zato, ker so relativno slabo plačani.
Slovenske novice Ernest bere od nekdaj: »Zlasti jih kupujem ob sobotah, hektoliter sem poslal bolj za šalo.« In glej ga, zlomka, imel je srečo. Prelista jih in prebere vse, za njim pa še žena.
In kaj bo z vso pijačo?
»Ni problema, bodo prišli otroci z vnuki in bodo raznesli, v trenutku se bo kup zmanjšal.«
