ŽALEC – Težko je opisati veselje naših zvestih bralcev in naročnikov Slovenskih novic, ko jih obiščemo in jim do vrat dostavimo hektoliter brezalkoholne osvežilne pijače. Le kdo se takšnega darila v dneh pasje vročine ne bi razveselil? In v Žalcu, kamor smo se odpravili tokrat, ni bilo nič drugače. Veselje je bilo nepopisno, ko smo se pripeljali do stolpnice na Kidričevi, kjer živita zakonca Erika in Anton Nahtigal, in jima hektoliter, potem ko smo opravili fotografiranje, dostavili še v njuno klet.
Oba sta starejša in oba že dolgo tudi upokojena. Anton nam zaupa, da je invalidsko upokojen od leta 1991 zaradi zdravstvenih težav. Prej je bil zaposlen v žalski Minervi. Potem je šel na operacijo kolena, sledile so komplikacije. Dobil je trombozo in pljučno embolijo, po tistem pa so se začele težave s sapo. In zadnja leta ima pri sebi nenehno kisik. Erika je delala v celjski Aurei, kjer so izdelovali značke, medalje in podobno. Malo preden je šlo podjetje v stečaj, po osamosvojitvi Slovenije, se je tudi ona upokojila, saj so takrat to pogoji dopuščali, čeprav je bila stara šele 50 let. »Mi je pa mož, ki je bil takrat tudi doma, a še v bolniškem staležu, saj so ga invalidsko upokojili šele pozneje, pogosto skuhal kosilo,« svojega Antona pohvali Erika. On pa hitro pristavi: »Saj zdaj ga pa ona meni.«
A nam Anton prizna, da mu to, da je moral biti doma, ko je bil tako rekoč še mlad, ni bilo najbolj po volji. »Zelo sem bil nesrečen, ko sem zjutraj skozi okno opazoval sosede, ko so se odpravljali v službo, jaz pa sem moral ostati v postelji,« nam potoži. A si je našel razvedrilo, izvemo. In se menda lotil tudi šivanja gobelinov. In enega, ki ga je ustvaril, je svoji Eriki podaril za abrahama. Čas pa si zdaj, ko sta sama, njuna hčerka namreč živi v Litiji, edina vnukinja pa v Grosupljem, krajšata tudi s prebiranjem Slovenskih novic, na katere sta naročena že dolgo. »Zadnja tri leta pa vedno plačam naročnino kar za celo leto vnaprej,« nam zaupa Erika. In tudi to, da zjutraj, takoj ko vstane, odhiti po svoj izvod v nabiralnik, medtem ko Anton prve novice preleti že na spletnih straneh računalnika. Ko ju pobaramo, kdo jima bo pomagal spiti pijačo, se jima usta raztegnejo v širok nasmeh: »Zagotovo bova na kakšen kozarček povabila tudi sosede.«