CELJE – V zadnjih dneh sta se na kar dveh šolah na Celjskem zgodila dogodka, o katerih so bili obveščeni tudi policisti. V enem primeru se je učenec spravil na zaposleno v šoli in jo huje poškodoval, v drugem je oče želel kar sam obračunati s sošolcem svoje hčerke, s katerim sta bila v sporu. A tovrstnih primerov je še več, nekateri pa ostanejo skriti za šolskimi zidovi.
Ničelna toleranca
Na Osnovni šoli Vojnik je pred nedavnim šestošolec na hodniku šole tako grobo odrinil zaposleno, da je ta padla in si zlomila roko, poškodovala se je tudi po glavi. Ravnateljica šole Olga Kovač dogodka ni poskušala pomesti pod preprogo, saj pravi, da imajo na šoli ničelno toleranco do nasilja. Kljub vsemu pa je bila neprijetno presenečena, saj se je kaj takega na njihovi šoli zgodilo prvič in so se zaradi tega znašli v središču medijske pozornosti.
A ni minil teden, ko so bili celjski policisti obveščeni o novem incidentu na še eni od osnovnih šol, kjer je oče ene od učenk, ki naj bi jo maltretiral sošolec, hotel pravico vzeti v svoje roke in kar sam obračunati z njim. Tako v prvem kot drugem primeru so bili o dogodku obveščeni policisti. »V prvem primeru bomo o dogodku na tožilstvo podali poročilo, v drugem pa kazensko ovadbo zoper odraslega zaradi nasilništva, saj je verbalno in fizično napadel sošolca svoje hčerke,« je potrdila Milena Trbulin, tiskovna predstavnica celjske policijske uprave.
Vse več nasilja
Podatkov o tem, koliko je nasilnih dejanj na celjskih in drugih šolah po Sloveniji, na policiji nimajo. Dejstvo pa je, da proti otrokom, mlajšim od 14 let, ne ukrepajo, saj še niso kazensko odgovorni, nasilna dejanja pa se ne dogajajo le za šolskimi zidovi, temveč tudi zunaj njih. Tako so pred časom imeli policisti precej dela z večjo skupino razgretežev, ki so ustrahovali dijake pred eno od celjskih srednjih šol in prek družabnega omrežja. A se je zadeva na srečo umirila. Prav tako je na nasilno vedenje mladoletnikov javno opozorila Polona Rifelj, direktorica Osrednje knjižnice Celje, in proti nekaterim, ki so v knjižnici uničevali inventar, podala kazensko ovadbo.
»Bojim se, da bo podobnih nasilnih dogodkov v šolah in zunaj njih vedno več in da je vse skupaj postalo neobvladljivo. Menim, da življenje, kakršnega živimo, v ljudeh povzroča ogromno agresivnosti, saj vsake toliko nastanejo težave. Tudi v šolah, a še zdaleč ne samo tu,« meni Marijana Kolenko, ravnateljica ene od celjskih osnovnih šol. V isti sapi dodaja, da je nesprejemljivih dejanj več, ko se šolsko leto bliža koncu in se napetost stopnjuje zaradi zaključevanja ocen. »Konflikte zaznavamo tako med učenci kot tudi pri posameznih starših, ki pogosto s preveliko lahkoto podpisujejo opravičila otrokom, ki niso upravičena, a jim tega seveda ne moremo dokazati. Seveda ne vsi, veliko je tudi zelo odgovornih, a se najdejo posamezniki, ki otrokom dajejo potuho, ki pa jim ni v prid,« meni naša sogovornica, ki se ji zdi, da je vse, kar se dogaja, odraz stanja družbe, v kateri živimo, in stisk ljudi. »Nasilje, podpihovanje sovraštva, sovražni govor in nespoštovanje so temeljna težava družbe,« opozarja Kolenkova.
Slabi signali za otroke »Otroke je treba naučiti odgovornosti, čeprav je v trenutni slovenski družbi preprosto preveč signalov, da se da živeti in biti celo poslovno ali politično uspešen tudi, če odgovornost nenehno zavračaš ali jo poskušaš prevaliti na druge. To so slabi signali, ki pa dosti lažje najdejo sledilce in posnemovalce kot dobri. Za spremembe na tem področju se je zato treba boriti z vsemi silami,« razmišlja Gregor Pečan. |
Starši si kupujejo
mirno vest
Da so vse pogostejše napetosti na naših šolah nedvomno kazalnik splošnega stanja v družbi, meni tudi Gregor Pečan, predsednik združenja ravnateljev. »Starši imajo za svoje otroke vse manj časa, zato se včasih odzovejo neprimerno, ko se njihovemu otroku pripeti kateri, sicer za otroštvo povsem običajen dogodek. Otrok samo malce potoži, starši pa že poskočijo in pridrvijo v šolo zagovarjat njegove pravice, integriteto, varnost, pa v resnici sploh ni ogrožen.
S tem le sebi zagotavljajo mirno vest, saj vedo, da svojemu otroku namenjajo premalo časa,« pravi Pečan, ki dodaja, da je nasilja povsod preveč. Sploh v filmih, ki so na voljo že v popoldanskih urah. In nič čudnega ni, da zato kateri otrok poskuša nesoglasja reševati čisto po filmsko.
In kaj bi v šolah lahko naredili zaposleni, da bi bilo nasilja manj? »Nujna sta ničelna toleranca do nasilja in dosledno izvajanje pravil šolskega reda, kar pomeni tudi restriktivne vzgojne ukrepe in opomine. To pa zahteva tudi določeno mero tveganja in dodatnega dela, ki je lahko zelo hitro razvrednoteno, če zaradi napake v postopku, kajpak zaradi množice predpisov, tak ukrep na koncu pade,« je jasen Pečan, ki se strinja, da je potuha, ki jo dajejo starši otrokom, pogosto slaba popotnica. »Starši pišejo opravičila za izostanke od pouka pa tudi od športnih dni, tudi kadar za to ni upravičenega razloga. Gre za kupovanje mirne vesti, ker se sami nimajo časa ukvarjati z njimi,« še pravi Pečan.
Meni tudi, da je prav, da šola takrat, ko se zgodi nasilje, o tem obvesti organe pregona. »Sploh če želi kateri od staršev obračunavati s katerim učencem. To je tudi eden redkih primerov, ko je vstop policije v šolski prostor upravičen. Strokovni delavci vendarle niso v šolah zato, da se bodo prepirali ali celo ruvali z nasilnimi odraslimi. Pa tudi kadar se pričkajo ali stepejo učenci, v šoli tega ne bi smeli dopuščati, temveč ukrepati samozavestno in dosledno. Je pa jasno, da se vsakega takega dogodka ne da preprečiti. A ključno je, da se strokovni delavci ob takih dogodkih ne obrnejo stran, saj je takrat z mirom in redom na šoli konec,« je prepričan Pečan.
Učenci pretepli sošolca V javnosti je zelo odmeval dogodek, ki se je zgodil na OŠ v Desklah pred slabima dvema letoma, kjer je imelo medvrstniško nasilje hude posledice. Sošolci so desetletnika najprej žalili, domnevno zato, ker se je priselil iz Bosne, po verbalnem obračunavanju pa so se ga lotili tudi fizično in ga pretepli. Javnost je za dogodek izvedela, ko je pediater, h kateremu je mama pripeljala sina zaradi poškodb, ki jih je utrpel zaradi udarcev, to prijavil policiji. Epilog tega dogodka je bil, da so pretepenega učenca prepisali na drugo šolo, razrešili pa so tudi ravnatelja, čeprav je združenje ravnateljev temu ostro nasprotovalo in opozarjalo na prezapleteno in nepregledno zakonodajo pa tudi vse večje naloge, ki jih imajo ravnatelji in ravnateljice. |
Po večini radi
sprejmejo pomoč
In kako se reševanja težav z otroki, ki so bili vpleteni v kateri nasilni dogodek oziroma so se neustrezno vedli, lotevajo na centrih za socialno delo (CSD)? »Po vsakem dogodku, o katerem smo obveščeni, opravimo ločene razgovore s starši pa tudi z otroki. Vsak primer obravnavamo posamično,« pravi direktorica celjskega CSD Olga Bezenšek Lalić. Iz razgovorov nato izluščijo okoliščine, zaradi katerih je nastalo neko nesoglasje, družino pa seznanijo z oblikami pomoči, ki jim jih lahko ponudijo.
»Če je družina pripravljena sodelovati in se zaveda težav, skupaj naredimo načrt pomoči in pri tem sodelujemo tudi z drugimi ustanovami, kot so šola, policija, dispanzer za mentalno zdravje v okviru medinstitucionalnih timov, ki pomagajo tako otroku kot družini,« razloži Bezenšek Lalićeva. Se pa zgodi tudi, da družina težav ne uvidi, čeprav bi potrebovala pomoč. »V takih primerih ocenimo stopnjo ogroženosti otroka in v družino, če je treba, posežemo z ukrepi, ki jih predpisuje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,« pove naša sogovornica.
V obravnavo otrok s težavami so v večini primerov poleg socialnih delavcev vključeni psihologi, pedagogi in pravniki. Gre torej za skupino strokovnjakov, ki so, kot kažejo izkušnje CSD, večinoma uspešni. Starši se velikokrat težav zavedajo in so dovzetni za pomoč, pravi Bezenšek Lalićeva. Sicer pa v Celju opažajo, da je v zadnjem času več nasilja v šolah, predvsem v odnosu do odraslih, kar je posledica izgube avtoritete in pomanjkanja spoštovanja. Medvrstniškega nasilja pa ni nič več ali manj kot drugod.
