ZA UMIRITEV

Hajdi na štruklje k Hajdi

Objavljeno: 19.05.2017 21:57Posodobljeno: 19.05.2017 21:57

Partizanski dom na Vodiški planini ponudi spokoj, ki je na dosegu roke, saj do njega vodi več prijetnih poti.

Zagotovo si je treba v načrt poletnih pohajanj po domovini zabeležiti prebivalstvu Krope, Radovljice ter bohinjskega kota znano Vodiško planino.

Posajena v tihoto gozdov Jelovice, vzhodne sosede turistično in komercialno bolj izkoriščane Pokljuke, ima kot krono sredi planine lipo, ki so jo po dostopnih pisnih virih posadili daljnega leta 1473. Mogočna se bohoti pred vhodom v Partizanski dom, ki ga vodi Hajdi. Slovenci, ki se radi smukamo po planinskem svetu za odganjanje mnogokaterih bolezni, predvsem pa slabe volje, smo vajeni, da ob poizvedovanju o zavetju v goratem svetu, kamor gremo, povprašamo še po imenu oskrbnika bajte, kjer dobimo okrepčilo. Ta je najpomembnejši del ponudbe, saj če je siten ali pa kuharsko nesposoben, se postojanki na daleč izognemo.

Petnajst vrst domačih štrukljev

Če bi vam rekli, da dom vodi Hedvika Kardoš iz Bohinjske Bistrice, bi še domačini skomignili z rameni, ako dodamo, da gre za Hajdi, ki je desetletja delala na Voglu, pa se večini razjasni obraz. Dostopi do Vodiške planine so številni, do cilja se lahko odpravimo iz Lipnice, Kamne Gorice, Krope, Jamnika, celo iz Ratitovca pa bohinjskega konca. Poti so primerne za otročad, ki postane včasih malce tečna, če je pot dolgo prestrma, pa za take, ki si pod rit posadijo gorsko kolo, do onih, ki še vedno prisegajo na oktane in gredo do doma kar z avtomobilom, čeprav je planina na uradno odmerjenih 1118 višinskih metrih. »Poti so resnično dobro označene in markirane, prav vse, za kar gre zasluga Frenku Rogaču iz Lancovega. Sam, prostovoljno in brez plačila, je markiral vse poti iz doline, za kar mu gre vsa pohvala in zahvala,« nam razodene Hajdi, oskrbnica doma, ki je mojstrica priprave domačih štrukljev. Vse se seveda izdela ročno, gor na planini, in če vam izdamo, da jih je v ponudbi kar petnajst vrst, teh štrukljev namreč, od klasičnih orehovih in skutnih do sestavljenih borovničevih ali vaniljevo sadnih, potem se splača na pohod odriniti s praznim želodčkom. »Pri nas se tudi kaj dogaja, če ne že kot uradna prireditev, pa si kaj izmislimo sami, saj smo vsi ena velika družina, ki je odprta za vse,« nam pove oskrbnica in na mizo posadi gobovo juho, ki bi jo še angelčki jedli. Predvsem zato, ker je vse, kar je v tistem krožniku, zraslo, kot radi rečemo po moderno, v bio-eko zemljici sredi Jelovice. V loncih, ki se premetavajo po šporgetu v Partizanskem domu, se kuhajo planinske dobrote od pasulja do jote, ki pa so vse brez glutena, na kar je Hajdi zelo ponosna, pa seveda na bograč, prvo ime z jedilnika, zanj je dobila najvišjo oceno od pohodnikov s Prlekije, ki so ji dejali, da se lahko mirne duše preseli k njim: »Vse skuham sama, veliko sem se naučila kot punca kar doma.« Med domorodci, ki se na Vodiško planino odpravljajo, ko ravno nimajo pametnejše družbe v dolini, so tudi takšni, ki gredo do Hajdi večkrat. V enem dnevu! Lani je Klemen Zupanec iz Krope gor prišel natančno 814-krat, več kot petnajst je bilo takšnih, ki so se sprehodili navzgor več kot stokrat, tudi niso redki otroci, ki gredo na planino več kot tridesetkrat na leto. Hajdi najmlajšim nameni drobno, a nadvse prijetno pozornost, saj vsak mladi ljubitelj narave, ki pride skozi dveri doma in je pot zmogel peš ali na biciklu, od nje prejme liziko za nagrado.

Prostor tudi za kulturo

Kmalu bo na voljo posebna spominska soba, ki jo ureja Kardoševa, v njej bodo predstavljene vse dejavnosti, ki so se v preteklosti dogajale na Jelovici, od rudarstva, čipkarstva do lovstva in narodnoosvobodilnega boja, na katerega opominja tabla, ki ima na eni strani vrisane partizanske spomenike v okolici, na drugi pa je stenski mozaik akademskega slikarja Ive Šubica. Za konec povabila na pot, ki je iz Krope sicer strma, na čase okljukasto zavita, iz Lancovega za kolesarje prijetno napetega klanca in iz Ratitovca za te z dobro kondicijo primerno dolga, dodajmo, da ob Partizanskem domu stoji še lovska koča zelene bratovščine iz Krope. Ko smo mojstre mirne roke ogovorili in povedali, da imamo s seboj eno sitno babo, so takoj dejali, naj jo pošljemo kar k njim. Bodo vse uredili.

Predstavitvene informacije

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja