Če v deželi kralja Matjaža povprašate za Kajžarjeve, vas bo vsak znal usmeriti v Mežico, malo v hrib, od koder se odpira pogled na Peco in pod katerim kot na dlani leži mesto. Že na dvorišču izletniške kmetije, ki je znana tudi po peki rženega kruha v krušni peči, nas pričaka in v tipičnem koroškem narečju pozdravi Gusti Kajžar. Ko ga pobaramo, ali je prav on doma tu, pod Peco, reče: »Tu sem se rodil in tu bom umrl. Doslej me še nihče ni prepričal, da je kje drugje lepše.«
Čisto poseben kruh
Gusti slovi po svoji gostobesednosti, humorju in neposrednosti do gostov, ne glede na to, ali v svoji hiši gosti katerega pomembneža ali popotnika, ki mu je prišlo na uho, da iz kuhinje pri Kajžarjevih pogosto diši po jedeh, ki jih gospodinja Milka in njena hči Ksenija pripravljata po tradicionalnih recepturah. Najbolj znani so po tem, da vsak konec tedna v krušni peči pečejo odojek, ki ga mnogi pred tem naročijo in pridejo iskat ali pa si vzamejo čas in ga zaužijejo na njihovem ganku. Da o suhomesnatih izdelkih, štrukljih, kvočevih nudlnih in drugih dobrotah ne govorimo.
Milka se je h Gustiju v Mežico primožila iz Holmca pred 40 leti, oba pa sta bila kar nekaj let zaposlena v tovarni Oprema Mežica (Tom), ki je delovala v sklopu mežiškega rudnika. »Leta 1990 je delo tam najprej izgubila Milka, pet let pozneje, ko je šla tovarna v stečaj, pa sem brez dela ostal še jaz,« nam pove Gusti. A tistega leta, ko je izgubil službo, so na srečo že imeli pod streho novo domačijo, ki so jo spremenili v izletniško kmetijo, graditi pa so jo začeli dve leti prej. »Žena je še isto leto, ko je izgubila službo, začela peči rženi kruh v krušni peči, ki je čisto poseben, saj je stoodstotno ržen in kot tak primeren tudi za alergike,« razloži Gusti, ki je kmetijo zdaj že predal v upravljanje hčerki Kseniji. Prepričan je, da je mladim čim prej treba dati proste roke.
Hčerkini načrti
Ksenija, ki se konec tedna največ zadržuje v kuhinji, ima smele načrte. V okolici naj bi tako kmalu uredili piknik prostor s koroškim kozolcem, pokritim s skodlami, ter postavili brunarico, v kateri bodo tudi prenočišča. Mimogrede pa nam Gusti razloži, kakšno razočaranje je doživel, ko je računal, da bo, hkrati ko bo predal kmetijo v roke mladim, izpolnil pogoj za evropsko pokojnino oziroma rento. Vsi so mu zagotavljali, da se bo izšlo, ko pa je izpolnil starostni pogoj 57 let, so uradniki naenkrat ugotovili, da mu za to manjka 0,25 hektarja zemlje. »Če bi to vedel, bi dokupil dva hektarja,« nam potoži eden redkih koroških pavrov. Čeprav je upravljanje kmetije še pred svojo starostjo dal v roke mladim, je tudi sam še kako dejaven. Ni namreč le kmet, pač pa tudi lovec in mesar, ki sam izdeluje vse suhomesnate izdelke.
»Flajškarijo sem podedoval po očetu,« se pohvali. In doda, da vse dela brez solitra, kot ga je naučil oče. Kajžarjevi imajo tudi lastno klavnico. Sicer pa odojke, ki jih kupujejo na neki farmi v Vuzenici, preden jih zakoljejo, hranijo še kakšen mesec z domačo hrano, da imajo na koncu okoli 35 kilogramov. »Takšni so za peko v krušni peči, kurjeni z bukovimi drvmi, tudi najboljši, saj je meso že kompaktnejše,« nas poduči Gusti.
Mošt nekoč za reveže
Za obiskovalce rudnika, ki je del Geoparka, ta pa je bil lani sprejet tudi v Unescovo dediščino, pripravljajo knapovsko malico. »Ajdovi žganci, bela kava, špeh in rženi kruh,« našteje Gusti. Medtem ko sta Milka in Ksenija pripravljali dobrote, je na mizo romal tudi mošt. Pa ne vinski. Moštu namreč Korošci rečejo tudi koroško vino, pridelujejo pa ga iz jabolk in je pri Kajžarjevih prav tako posebnost. Kot izletniška kmetija ne smejo točiti kupljenih sladkih pijač, zato sokove delajo sami. A če so se pred leti nekateri gostje še zmrdovali, če so jim ponudili mošt, ga danes pijejo že skoraj vsi. »Ko smo se pred 20 leti začeli ukvarjati s turizmom, je bil mošt zapostavljen in je bil v očeh mnogih dober le za hlapce in siromake. Z leti pa se je kakovost boljšala in danes je že zelo priljubljen. Sploh pa je mošt najboljši za odžejati,« nam zatrdi Gusti.
Medtem sta nam Milka in Ksenija že postregli z vsem, kar sta med našim obiskom pripravljali. Najprej je na mizo romal narezek s suhomesnatimi specialitetami, pašteto, skuto in pečenim odojkom. Najbolj pa je zadišalo, ko sta gospodinji iz kuhinje prinesli govedino v divjačinski omaki. Da o štrukljih in najbolj tipični koroški sladici, kvočevih nudlnih, žepkih z nadevom iz suhih hrušk, ne govorimo. Milka, Gusti in Ksenija Kajžar Izletniška kmetija bo kmalu bogatejša še za prenočišča. Milka je še isto leto, ko je izgubila službo, začela peči stoodstotno ržen kruh v krušni peči.
Domači narezek
Pri Kajžarjevih na mizo pogosto roma tipičen domači narezek, sestavljen iz kosov pečenega odojka, domače paštete, skute s čebulo in bučnim oljem ter suhomesnatimi izdelki z njihove kmetije: šunko, slanino, vratovino in suhimi salamami. 
Govedina v divjačinski omaki
Sestavine: govedina, čebula, korenček, majaron, timijan, rožmarin, brinove jagode, gobice, refošk, kisla smetana in brusnična marmelada
Za kruhovo rulado: star kruh, malo mleka, veliko jajc in čebula
Priprava: Govedino našpikamo s slanino in opečemo. Za omako prepražimo čebulo in korenček, nato dodamo začimbe, tudi gobice in refošk, na koncu pa še malo kisle smetane. Za kruhovo rulado tri dni star kruh narežemo na kocke, jih prelijemo s hladnim mlekom, dodamo veliko jajc, popraženo čebulo in zmešamo. Malo pustimo počivati, nato zavijemo v folijo in skuhamo ter narežemo na rezine.
Skutni štruklji in kvočevi nudlni
Sestavine: kg moke, dve jajci, pol dcl olja, 4 žlice kisa in mlačne vode (po občutku)
Testo je najbolje narediti dan prej in ga pustiti čez noč v hladilniku.
Za nadev za štruklje: kilogram skute, 4 jajca, malo sladkorja
Za kvočeve nudlne: suhe hruške (tepke), malo belega kruha ali keksov, cimet
Priprava: testo za štruklje razvlečemo in po njem razporedimo nadev iz skute, potresemo z malo sladkorja, zvijemo in skuhamo. Ko je kuhano, narežemo na rezine in jih posujemo s prepraženimi drobtinami. Za kvočeve nudlne hruške najprej skuhamo ali namočimo v vodi, nato jih zmeljemo in dodamo malo belega kruha ali piškotov ter prelijemo z vodo, v kateri so se kuhale oziroma namakale. Dodamo še malo cimeta, zmešamo in nadev razporedimo na žepke, ki smo jih naredili iz testa, ali pa zvijemo v svaljek in skuhamo enako kot štruklje. Posujemo s popraženimi drobtinami in postrežemo.
