Med teorijami o izvoru imena mesta Piran je tudi tista, ki pravi, da je koren te besede povezan z besedo pirat. A čeprav se danes marsikomu sliši še tako privlačno, se etimologi s tem ne strinjajo, saj menijo, da ime skoraj gotovo izvira iz grške besede pyrranos, ki pomeni rdeč in se nanaša na tamkajšnje rdečkaste flišne kamnine. Kljub temu pa mesto obuja delček zgodovine Jadranskega in Sredozemskega morja in tudi svoje zgodbe, ki se nanašajo na vedno zanimive pirate oziroma gusarje.
Pirati, največkrat tisti s Karibov, v filmih in literaturi vedno vzbudijo radovednost ter domišljijo, malo pa je znano, da so kot gusarji sejali strah tudi v naši neposredni bližini. To je razkrila razstava Gusarji na Jadranu, ki je bila na ogled v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
Gostujoča razstava je k nam prišla iz italijanskega mesta Cesenatica, njen avtor je direktor tamkajšnjega muzeja, raziskovalec in publicist Davide Gnola, dr. Flavio Bonin in dr. Igor Presel iz našega muzeja pa sta jo dopolnila ter aktualizirala, tako da lahko spoznamo tudi srečanja in strah pred gusarji, ki so ga doživljali nekdanji pomorščaki, ribiči in prebivalci Pirana, Izole ter Kopra.
Flavio Bonin je med drugim povedal, da pri nas v zgodovini z gusarji nismo imeli takih izkušenj, kot so jih na primer imeli drugje po Sredozemlju. »Nikoli nismo bili pod udarom gusarjev iz Severne Afrike ali Jonskega morja. Pri nas jih srečamo v času starih Rimljanov, pozneje pa so se v Jadranu pojavili na območju od Omiša do Neretve, ko so ovirali Benečane. Ti so jih takrat v dveh, treh vojnah prevladali in je nato nastopil relativen mir do prihoda Uskokov, ki so jih podpirali Avstrijci.«
Ob tem Bonin presenetljivo poudarja, da velikokrat zmotno mečemo pirate in gusarje v isti koš. »Pirati so ropali vse, ne glede na to, kdo je bil, gusarji pa so imeli dovoljenje, licenco lastne države, da ropajo druge iz držav, s katerimi so bili v vojni. To je zato, ker včasih ni bilo regularne vojske oziroma vojaške mornarice in so se tudi pomorski trgovci v vojnah spremenili v vojake. Tako so se takrat prelevili v gusarje,« pojasnjuje.
Čeprav se je kljub tej delitvi gusarstvo pogosto prepletalo s piratstvom, je bilo v Sredozemlju zgodovinsko tesno povezano z vojskovanjem in trgovanjem na morju. Tu so namreč kar nekaj stoletij delovali gusarji otomanskega imperija, ki so na morske plenilske pohode odhajali po vsem Sredozemlju, v Jadransko morje in tudi na obale Atlantika. Z namenom, da širijo otomanski imperij in islam proti zahodu, so bili vodeni iz Carigrada in so tako za svoje početje celo imeli nekakšno licenco. V Sredozemskem morju so več stoletij plenili imetje prebivalcev na kopnem, tovore na trgovskih ladjah in tudi ugrabljali ljudi. Moške so zasužnjili predvsem za veslače na galejah, bolj izobražene pa za pisarje in kakšne uradnike. Ženske so uporabili za gospodinjska dela, nekatere pa so seveda končale v haremih.
Na Jadranu so poleg njih v 16. stoletju začeli delovati še uskoki. Ti so pred Turki zbežali iz okolice Splita v Senj in so sprva delovali v službi avstrijskega cesarja kot straže na meji. Ker so bili slabo plačani, so začeli napadati predvsem beneške trgovske ladje. Kot je povedal Bonin, so delovali do začetka 17. stoletja, do vojne, ki je od 1616. do 1618. potekala med Benečani in Avstrijci. Po njej so Benečani in Avstrijci začeli sodelovati v skupni obrambi pred Turki. Od takrat uskoških plenjenj ni bilo več.
Kot navaja Davide Gnola, so se o gusarjih v Jadranu med drugim ohranile pisane prošnje za pridobitev oziroma odkup sužnjev, votivne podobe, slike, litografije, in ne nazadnje motivi v literarnih delih. Ob tem so nekateri prepričani, da so prihajali plenit tudi do obale Istre, vse do Poreča.
Vendar Bonin pravi: »Če pogledamo arhivske zapise, hranjene v Piranu in Kopru, srečamo le dva, tri zapise o roparjih, ki so prihajali z ozemlja današnje Albanije. Drugače pri nas napadov gusarjev ni bilo, saj sta bili v Kopru vedno ena ali dve galeji in morske trgovske poti so varovali še galjoti v Miljah in Piranu. Zato so bili ti kraji zelo varovani in takih izkušenj, kot so jih imeli v južni Italiji, ni bilo.«
V Pomorskem muzeju so razstavili leseno figuro oziroma kip Meduze, ki je krasila premec jadrnice Corriere d'Egitto koprskega kapitana Nazaria Zetta. Ladja je v prvi polovici 19. stoletja povezovala Trst z Egiptom in Bližnjim vzhodom. Nedaleč od libijske obale so jo leta 1828 napadli grški pirati. Menda so izvedeli, da so na ladji diamanti, namenjeni egiptovskemu kralju Mehmetu Alyju. Ladjo in posadko so oropali, a dobro skritega dragocenega tovora niso našli. Ladja je nato priplula do Aleksandrije in kapitan je kralju izročil diamante.
