NA KOŽO

Gumb za srečo

Objavljeno 01. november 2013 23.45 | Posodobljeno 01. november 2013 23.45 | Piše: Bojan Budja
Ključne besede: komentar

Ko bom srečal kakega poslanca, se bom prijel za gumb. Da bom imel srečo z dimnikarjem.

Bojan Budja.

Z dimnikarji nikakor ni sreče. Četudi bi jo pregovorno morali oni sami prvi prinašati. A zapleta se že leta; z njimi, s koncesijami, s kakovostjo opravljenih del, z visokimi izstavljenimi računi. Bojda je bil dokaj domač že javni poziv države zainteresiranim, naj se prijavijo za podelitev dimnikarske koncesije. Temu primerno so bile bolj po domače opravljane tudi dimnikarske storitve. O čemer pričajo požari, celo zadušitve, dim je tu in tam pač prihajal iz napačnih lukenj in cevi, navsezadnje je dovolj zgovornih tudi vsakoletnih več tisoč pritožb občanov na okoljsko ministrstvo. Da z dimnikarji nima sreče niti država, smo v Novicah pisali minule dni; skozi dimnik ji je izpuhtelo kar 185.000 evrov za plačilo sodnih penalov, ker niso reagirali niti na dokazano sporno podeljeno koncesijo.

In glej ga, zlomka, naposled se je te dni oglasil kmetijsko-okoljski minister Dejan Židan ter zmagoslavno najavil, da je dosegel politično soglasje, ki naj bi črnosrajčnike preselilo v tržni sistem. Ali prevedeno: vsakdo od nas se bo lahko poslej sam odločil, kateremu dimnikarju bo zaupal svojo peč s pripadajočim dimnikom. Zakon trga naj bi torej pometel z nesposobnimi in slabimi, ostali naj bi le najboljši, najcenejši, primerno opremljeni in usposobljeni. Kdaj natanko naj bi se to zgodilo, minister še ne ve, o noveli okoljskega zakona naj bi v državnem zboru razpravljali že prihodnji teden. Zato se bom v naslednjih dneh, ko bom pač srečal kakega poslanca, prijel za gumb. Da bomo imeli srečo z dimnikarskim zakonom.

Roko na srce, raufenkirerjem pretirano ne zaupam. Z razlogom. Pred nekaj meseci je računsko sodišče denimo zapisalo, da pristojno ministrstvo enkrat samkrat ni preverjalo, ali izvajalci dimnikarskih storitev sploh izpolnjujejo pogoje za opravljanje te službe. Temu primerno ni bil sprožen en sam postopek odvzema dodeljene koncesije, še po stečaju enega od njih ministrstvo ni izbralo novega. In če dodam, da pod Alpami nimamo niti registra kurilnih naprav, je zmeda popolna. Le kako naj potem preverjamo njihovo ustreznost, primernost, posledično pa seveda predvsem, ali in kako dimnikarji opravljajo svoje delo.

Moja sreča bo jutri še bolj odvisna od dimnikarja. Prijel se bom za gumb, da najdem pravega.

Deli s prijatelji