Gugalnica z vrvjo, da bi avto vlekla

RIBNICA – Na Obrtno-podjetniški zbornici Ribnica pripravljajo papirje za pridobitev tehnične dokumentacije za dve leseni igrači: konjička in gugalnico. Obe igrači sta znani generacijam otrok. 
»Doma imamo 18 let staro gugalnico, s katero so se gugali trije otroci, pa je še vedno uporabna. Vrv je debeline petih milimetrov in še vedno drži, obenem pa se ne spomnim, da bi se kdo na njej poškodoval,« pravi mama, ki je želela ostati neimenovana in ki se ji zdijo evropske zahteve po varnosti igrač – pretirane.

Toda rokodelec, ki ju izdeluje in ju hoče prodati, mora imeti dokaz, da sta varni. »Pri tem smo v Sloveniji bolj papeški od papeža,« pravi Pavle Hočevar, sekretar Obrtno-podjetniške zbornice Ribnica, in pokaže na posodobljeno različico lesene gugalnice. Čeprav so namenjene majhnim otrokom oziroma otrokom od obdobja, ko znajo sami sedeti, pa tja do tretjega leta oziroma – to ve povedati večina mam in očetov – do takrat, ko se otrok naveliča lesenih varnostnih prečk, morajo današnje imeti ojačane vrvi. Ni več dovolj debelina petih milimetrov, ampak je predpisana debelina centimeter. »Da bi lahko vlekel avto,« se priduša neimenovana mama. Obenem je med nogama otrok pritrjen varnostni trak, da dete ne bi moglo zdrsniti s sedeža. Dodatna zaščita je tudi na vozlih pod sedežem, ki jih morajo izdelovalci ojačati in pritrditi na deščice s sponkami.

Rokodelci, ki izdelujejo te igrače, morajo pridobiti dokazilo o varnosti. Te analize opravljajo v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano v Mariboru, ki je bil do 2013. Zavod za zdravstveno varstvo Maribor. »Upoštevamo direktivo 2009/48/ES, ki se jo običajno imenuje direktiva o varnosti igrač,« razloži Alenka Labovič iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano, ki se ukvarja tudi z analizami vzorcev otroških igrač. Pravzaprav so zahteve za posamezno igračo še strožje – za varnostni test gugalnice obstajajo še dodatni predpisi. Pri zagotavljanju varne igrače je cilj en sam, potrdi Labovičeva: »Proizvajalci pred dajanjem igrače na trg izvedejo analizo kemijskih, fizikalnih, mehanskih, električnih, vnetljivih, higienskih in radioaktivnih nevarnosti, ki jih lahko predstavlja igrača, ter oceno možne izpostavljenosti tem nevarnostim.«

Finančno zahtevne analize

Na prvi pogled so to razumne zahteve, saj si vsi želimo imeti varne igrače. Gre – seveda – za otroke. A slovenska pamet gre predaleč oziroma so te zahteve finančno visoke, pravi Pavle Hočevar: »Če igrača v prvem poskusu ustreza zahtevam, je strošek rokodelca okoli 600 evrov. Sicer se lahko ti stroški pridobivanja dokumentacije povzpnejo tudi na 1000 evrov.« Drugače povedano: rokodelec, ki proda gugalnico po 10 do 12 evrov, bo moral samo za pokritje stroškov analiz narediti 50 gugalnic!

A ne le to: ti postopki tudi trajajo. »Ocenjujem, da bomo za vzorce gugalnice in konjička potrebovali pol leta. V najboljšem primeru,« pravi Hočevar. Zahtevana tehnična dokumentacija vsebuje vse pomembne podatke in podrobnosti o zasnovi, proizvodnji in delovanju igrače. Skupaj z njo jo bodo poslali v Maribor, potem pa – vsaj tako je bilo leta 2012 – v Italijo na analizo mehanskih in fizičnih lastnosti.

»Pridobivanje tehnične dokumentacije je za običajnega rokodelca zapleteno,« pravi Pavle Hočevar, ki na obrtni zbornici pripravlja dokumentacijo za omenjene lesene igrače za nekaj izdelovalcev, tako da bodo stroški za posameznega rokodelca nižji. »Vsaj do te mere so nas poslušali, da bomo v analizo dali enega, ne pa petih izdelkov petih izdelovalcev,« pravi Hočevar.

Pri tem opozarja, da imajo vse evropske države skupne predpise glede varnosti igrač, a jih države različno upoštevajo: »Mi se evropskih predpisov držimo kot pijanec plota in pretiravamo.« Zato ni redko, da se prodajalec odpravi čez mejo in tam kupi podobne igrače, ki pa so npr. kitajskega izvora. V Slovenijo jih lahko pripelje brez težav, če imajo oznako CE, ki govori o tem, da je igrača skladna z evropsko zakonodajo. Zakonodajo, ki si jo v drugi državi razlagajo veliko bolj ohlapno kot pri nas.

Hočevar še dodaja, da mu zdomarji razlagajo, da v Avstriji, ki velja za veliko bolj urejeno pravno državo, kot je Slovenija, za prodajo igrač ne potrebujejo takih dovoljenj, kot jih moramo imeti pri nas: »Naš sistem je naravnan tako, da se nam kmalu ne bo nič splačalo delati.«