Opolnoči bomo stopili v december. Še nedolgo nazaj smo mu vsakoletno pritikali pridevnik veseli. Letos z razlogom malo manj. Poznamo ga tudi po sloganu: čim več pokupiti, čim več obdarovati, narediti si zalogo hrane in pijače za vsaj pol leta ali tri vojne. Nekateri mu domoljubno pravijo gruden, ime december je dobil po latinskem decem, v prevodu deset, dolgo je bil namreč deseti mesec v letu. Vse dotlej, dokler v koledar nista stopila še januar in februar. In grudnovi znanilci so vsem nam dobro znani trije dobri možje, kajpak po imenih Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Našteti dobrotniški trio druži predvsem neznanska skrb in ljubezen do otrok. Pa smo tam.
Življenje brezčutno dokazuje, da smo na svetu zgolj in edinole zato, da bi ohranjali človeško vrsto. Rojevati otroke je najbolj egoistično dejanje, ki ga zmoreta ženska in moški. Ta egoizem je tako velik, da ga lahko spremlja samo največja ljubezen. Ljubezen med moškim in žensko je le uvod v ljubezen do otroka. V baje najiskrenejšo ljubezen, ki poganja ta svet.
Menda vse delamo za otroke. Celo država, ta nenasitni, pohlepni stvor, se jim papirnato dobrika ter jih besedno ujčka, da ji ja ne bi zmanjkalo volivcev in davkoplačevalcev. In otroci? Ne menijo se za širino in globino oceanov čustev, s katerimi jih preplavljamo, ne štejejo naših nasvetov, ne tehtajo naše dobrote. Ni ga, ki bi lahko v šolski klopi, še manj pa v vrtcu ali zibki prepoznal bodočega tita, fritzla, sadama, tošića, gatesa, kanglerja, jankovića, mater terezo, obamo, gandija. Kakovost svojega izživetega otroštva in mladosti nezavedno občutijo, izmerijo ter udejanjijo potem, ko odrastejo. Ko postanejo volivci in davkoplačevalci. Postanejo sad naše vzgoje. Kakršne koli že. Vsekakor pa starševske in domovinske.
Včeraj so bile demonstracije, jutri so volitve. Naj moj, naš, vaš novoizvoljeni predsednik skupaj z Miklavžem, Božičkom in dedkom Mrazom poskrbi predvsem za najmlajše! In decembri bodo spet bolj veseli.
