Zadnja tragikomedija zmešnjav v zvezi z Grčijo dokazuje, da so znotraj EU trčile različne kulture. Na eni strani imamo institucionalno urejene skandinavske države in Nemčijo, na drugi pa sredozemske države z Grčijo na čelu. Vse skupaj pa je zmešano v EU-loncu in evroobmočju z močnim priokusom grških začimb. Zgodovinsko gledano so se morali ljudje na severu Evrope precej bolj truditi, da so v neugodnih klimatskih razmerah preživeli. Zato so skozi stoletja razvili bolj asketski način življenja in tudi medsebojno povezanost. Danes je za te družbe značilno, da imajo delujoč institucionalni sistem, urejene javne finance in pozitiven odnos do lastne države, izogibanje plačevanju davkov pa velja za izrazito zavržno dejanje.
Družbeni razvoj na jugu Evrope je bil precej drugačen. Sredozemske in balkanske države imajo praviloma slabo delujoče institucije in neurejene javne finance, neplačevanje davkov pa je nacionalni šport. Ljudje v teh državah največkrat delujejo po obrnjenem Kennedyjevem principu »ne sprašuj se, kaj lahko ti narediš za državo, ampak kaj bo država naredila zate«. Zato nas tudi zadnji zaplet z Grčijo ne bi smel presenetiti. Grki so najprej s pomočjo referenduma zavrnil predlog upnikov, nato pa je grška vlada tem istim upnikom poslala skoraj identičen predlog kot podlago za dogovor. Sredozemsko-balkanski mentaliteti pač ni tuje nekaj obljubiti in ob tem predpostavljati, da ti tega tako ali tako ne bo treba v celoti izpolniti. Pravzaprav so Grki tako delovali že vse od vključitve v EU in evroobmočje, le da so takrat vse evropske institucije gledale stran.
Ko niso izpolnjevali maastrichtskih kriterijev za uvedbo evra, so pač malo priredili bilance. In ko tudi v nadaljevanju niso izpolnjevali javnofinančnih meril, so delovali po načelu »mali dolgovi naš problem, veliki dolgovi problem drugih«. Zato je skozi to prizmo treba gledati tudi na njihove zadnje predloge. Ni vprašanje, ali so na papirju dobri ali ne. Pravo vprašanje je, ali jih dejansko mislijo tudi uveljaviti v praksi.
