TRŽEC – »Ko sem se vpisovala v živilsko šolo, o zakolu nisem niti razmišljala. Hotela sem pač postati mesarka in delati nekje za pultom. Vedno so mi bila bolj blizu moška dela, nikoli nisem hotela biti navadna ženska v ženski službi,« svojo zgodbo začenja Urška Šestanj, ki je po vseh grozljivih prizorih v klavnicah opustila vsako misel na to, da bo kdaj opravljala delo, ki si ga je tako želela.
V agoniji glasno cvilili
»Pred prvo uro prakse nam je učitelj dejal, da se nam klavna živina ne sme smiliti, ker je rojena in vzgojena za zakol. Zanimiva teorija, ki pa mi ni pomenila kaj dosti, dokler nisem prvič prestopila praga klavnice v Košakih. Natrpana živina na tovornjakih, mesarji v krvavih oblačilih, ki tepejo živali, se derejo in preganjajo živino po ozkih ograjenih prostorih. Prestrašene živali so čutile, kaj bodo z njimi počeli, zato so se nagonsko umikale nazaj. Prvega dne se spomnim tudi prašičev, ki so v smrtni agoniji glasno cvilili,« je opisala prve dni svoje prakse. A to je bil šele začetek. Kljub temu se ni želela predati, čeprav je vztrajala pri tem, da zakola ne bo gledala ali izvajala.
Podplutbe in zlomljene kosti živali
Njeni sošolci so se večkrat širokoustili, kaj vse so počeli v klavnici v Račah, kjer sama sicer ni bila nikoli, toda slišane zgodbe so se ji za vedno vtisnile v spomin. »Razlagali so, da so kravo nekajkrat ustrelili v glavo, pa se je vedno znova postavila nazaj na noge, in to, kaj vse so počeli s konji v klavnici, kjer so žive živali iz zabave prebadali z noži,« pripoveduje Šestanjeva, ki je delala v izkoščevalnici, kamor so menda velikokrat dobili svinjska stegna, ki so bila od udarcev mesarjev v podplutbah, znotraj pa našli polomljene kosti.
»In ko pomisliš, da je žival z zlomljeno nogo morala prehoditi še lep kos poti do mesta za zakol … Seveda z grozno bolečino. Ker pa žival zaradi zloma ni bila hitra, je dobila še kup udarcev, brc in elektrošokov. Če bi me danes kdo postavil tja, bi verjetno skočila v kakšnega mesarja, ga zbrcala in malo stresla, ampak takrat sem bila otrok,« pravi.
Še posebno se ji je v spomin vtisnil en prizor. »Po zakolu so na hodnikih stali veliki vozički s klini, s katerih so visele še tople goveje glave brez kože. Iz njih se je kadilo, ker so bile sveže, vse lične mišice so še trzale, oči so zrle v prazno, iz mesa je kapljala kri ... Kot v pravi grozljivki,« dodaja poklicna mesarka, ki tega dela ne opravlja več, meni pa, da je zakol kljub vsemu umor.
Inšpekcija jih preverja vsak dan
Ivan Lenart, direktor Kmetijske zadruge Rače, kjer naj bi se po Urškinih besedah dogajali nekateri izmed grozljivih prizorov, nam je povedal, da je nemogoče, da bi se pri njih dogajalo kaj takšnega.
»Mi smo resna firma, poslujemo v skladu z zakonodajo, zato se kaj takšnega pri nas ne more zgoditi – in se tudi ni. V današnjih časih je pač slišati polno klevet,« nam je povedal Lenart, ki pravi, da jih veterinarska inšpekcija dnevno preverja, zato do zgoraj omenjenih incidentov po njegovih besedah ne more prihajati.
Urška kljub temu vztraja pri svojih besedah in pravi, da »dogajanje v omenjeni klavnici ni nobena skrivnost«.