Groteskne podobe Izole

Milan Obradovič Karp je slikar samouk, ki je za čopič resneje prijel pri svojih tridesetih, davnega leta 1978. Njegove barvno bogate, s podobami nasičene slike prikazujejo nadrealistično življenje majhnega obmorskega mesta.

Majhen slikarski atelje v starem središču Izole, le nekaj hiš mu zakriva pogled na marino, je imel tudi v prednovoletnih dneh zmeraj odprta vrata. Vstopili smo, izza platna na slikarskem stojalu je pokukal zvedav obraz, bradati možak je z nasmehom pogledal iznad očal, prijazno rekoč: »Pozdravljeni, kar naprej.«

Znašli smo se sredi prostora, v katerem vlada ustvarjalni nered. Miza sredi ateljeja, ki je hkrati galerija, je polna barv, čopičev, lončkov za vodo, palet in drugih pripomočkov, na policah vsevprek ležijo slikarske revije, na nekaj stojalih se sušijo pravkar končane slike. Bledikava svetloba sramežljivo osvetljuje platna na stenah.

Ozrem se naokrog, možakar mirno nadaljuje delo, kot bi nam hotel dati čas, da si ustvarimo prvi vtis. V nas se zazrejo groteskne podobe majhnega obmorskega mesta, ulice polne nesrečnih ljudi v stiski, ribičev, mornarjev, kvartopircev in bohotnih, razgaljenih pocestnic, ki jim delajo družbo pri veseljačenju. Sicer močne barve, med katerimi izstopa rdeča, delujejo temačno, tako kot vzdušje, ki veje s platen. Med zanemarjenimi, jeznimi kreaturami, ki se nenehno prepirajo, celo pretepajo, se potikajo potepuške mačke in psi, čakajoč ostankov z miz, prepolnih vina, rib in pršuta. Zdi se, da se še hiše majejo nad razuzdano, nesrečno in opito druščino. Karpovi nesrečniki delujejo, kot bi stopili iz realističnih romanov devetnajstega stoletja, bedni proletarci, zapuščeni od boga in prepuščeni sami sebi.

Petintrideset let bo že, odkar se je danes 65-letni Milan Obradovič Karp, po poklicu komercialist, začel resno ukvarjati s slikarstvom, zadnja leta pa se mu je povsem posvetil. Močna želja po izpovedovanju človeške stiske je samouka odnesla na pot skrajno bizarne izraznosti. Kritiki Karpovo delo opredeljujejo kot naivno slikarstvo grotesknega realizma s primesmi ekspresionizma in nadrealizma. Ustvarja v tehniki olje na platno, steklo in les. Iz občega kaosa, ki vlada njegovim podobam, izstopajo značajsko dodelani portreti, spačeni, brezzobi in zabuhli, od vseh pozabljeni mornarji in ribiči, ki edino uteho najdejo v nebrzdanem veseljačenju s sebi enakimi. Družbo jim delajo načičkane, pretirano naličene dame, ki svojo ljubezen razdajajo za drobiž in nekaj kozarcev vina, ki enim in drugim odganja žalost.

Čeprav se ne kiti z akademskim nazivom, je Karp plodovit in uspešen slikar. Samostojno je razstavljal v Domžalah, Ljubljani, Škofji Loki, Kopru, Portorožu pa tudi čez mejo, na Opčinah in Luganu. Kupci prihajajo iz vse Evrope in še dlje, saj so njegova platna romala v Italijo, na Irsko, v Nemčijo, Švico, Avstrijo, na Švedsko in Nizozemsko ter celo v Ameriko. Turisti, tudi tuji, se pogosto ustavijo v majhnem ateljeju na Ljubljanski ulici in občudujejo njegove samosvoje umetnine ter poklepetajo z na pogovor vedno pripravljenim umetnikom. Že to je dovolj, če jih kakšna slika tako prevzame, da jo kupijo, pa toliko bolje.