Grosupeljski zid stoji, kamero so že stolkli

GROSUPLJE – Zgodbe glede romskih naselij po Sloveniji se prepogosto končajo s sklepom, da ničesar ni mogoče premakniti na bolje; ne za Rome ne za druge. A to ne drži, vsak primer je treba obravnavati posamično in iskati rešitve. Da tak pristop lahko obrodi sadove, kaže primer podjetnika Boruta Finca iz Grosupljega, ki je konec lanskega leta postavil visok zid na robu svoje posesti, ta je na robu poslovnega območja, ki meji na romsko barakarsko naselje Smrekec.

Finec pravi, da je prevozniški posel začel na domačem Viru pri Stični, in to v garaži: »Pod hišo smo imeli pisarne in delavnico, število vozil pa je raslo. Ko smo pred približno štirimi leti iskali prostor za širitev, pri nas v Ivančni ni bilo predvidenega prostora, smo pa v Grosuplju našli nekdanjo betonarno GPG.« Pravi, da so ga že ob nakupu svarili: »Govorili so mi, da sem neumen, da je tukaj katastrofa, da se krade in da so problemi. Ampak jaz sem si vseeno upal, ker sem takrat moral nekje kupiti. Ta zemlja pa je imela dosti sprejemljivo ceno – res pa je, da je bila zraven Ciganov.«

Služi svojemu namenu

Prevozništvo Finec pretežno prevaža barvne kovine po državi ter v tujino. »Pogosto imam tukaj 500 ton ali več bakra,« pojasni Finec. Njegova žena Irena Finec Golf pa ga dopolni, kaj to pomeni zanje: »Mi imamo zavarovano prevozniško odgovornost, in če na primer iz kamiona izgine pet ton bakra, ne bomo dobili zavarovalnine, če ne bo dovolj visoka stopnja varovanja. In to je to, kar imamo zdaj. Mi moramo biti prepričani, da bomo stranki v Italiji dostavili natanko toliko, kot je v pogodbi.«

Finec pravi, da je dosedanje težave v letih poskusil reševati sam: »Policijo sem samo enkrat obvestil, drugače sem se izogibal konfliktom. Tudi sama sva šla do Romov, med njimi so različni tipi ljudi, po mojem mnenju imamo težave samo z enim. Čeprav so Cigani, poskušam biti dober z njimi.« Odnesel jim je oblačila svojih otrok, ki so jih prerasli. »Pridejo sem k nam in perejo kombije. Imamo odklenjen brezžični internet, ki ga lovijo pred podjetjem. Hočem biti dober, kolikor se da, ker se ne želim kregati,« pravi.

Odločitev za postavitev 3,5 metra visokega in več kot 100 metrov dolgega betonskega zidu je padla v pričakovanju decembrskega navala: »Zdaj smo imeli 200 kamionov parkiranih na tem območju.« Ko je zato že jeseni postavil zid, so bili odzivi nekaterih precej burni: dva medija sta zaradi zidu na eni strani naselja Smrekec pisala o izolaciji ljudi in grosupeljskem getu, raziskovalec na inštitutu za narodnostna vprašanja dr. Miran Komac pa je bil novembra prepričan, da je skregano z zdravo pametjo, da bi z betonskim zidom preprečili kraje. A zgodilo se je prav slednje: »Zid služi namenu, za katerega je bil zgrajen,« v začetku novega leta odločno zatrdi Borut Finec.

Nekdanji občinski romski svetnik Elko Hudorovac je prav iz naselja Smrekec; povprašamo ga, kako se živi po postavitvi zidu. »Že tako je bilo slabo, zdaj je še slabše, slabše ne more biti.« Pravi, da je ograja mestoma visoka do tri metre osemdeset, nato pa razkrije še eno napako zidu: »Pa še kamere so gor dali, tako da smo mi pod kamerami.« Finec pravi, da s kamerami sicer snema samo svojo ograjo, žena pa doda: »Eno je nekdo s kamni že stolkel.«

Kazen plačana, zemlja odkupljena

Transport Finec je resno podjetje, ki zaposluje 140 ljudi, ima tri milijone osnovnega kapitala in se po besedah Boruta Finca nenehni širi oziroma raste. »Država z mano nima problemov, smo plačniki. Res pa je, da sem šponal z glavo čez zid, da sem imel kam kamione postaviti.« 
Tako je tudi grosupeljski zid nastal na hitro, brez vseh potrebnih dovoljenj, deloma celo na občinski zemlji. Če bi bil visok do dva metra, ne bi potreboval dovoljenja, a je to višino presegel, da je dosegel zadostno varnost. Na ministrstvu za okolje in prostor so gradnjo obravnavali konec lanskega novembra: »Uveden je bil inšpekcijski postopek ter uveden tudi prekrškovni postopek.« Finec priznava, da je kazen dobil in tudi že plačal.

Toda gradnja ni (več) na občinski zemlji; Jana Roštan z občine Grosuplje pojasnjuje: »Podjetje Transport Finec je oddalo vlogo za izdajo soglasja za odmik od parcelne meje od zemljišč, ki so v lasti občine. Če podjetje želi zavarovati svojo lastnino, to za občino seveda ni problematično. Razumemo, da je v interesu poslovnih subjektov, da zavarujejo svoje premoženje.« Dodali so še, da jim razen romskih niso znane pritožbe drugih krajanov glede zidu ter da so odnosi med Romi in drugimi občani v njihovi občini »na primerni ravni«. 
Pravico podjetniku, da zaščiti svoje premoženje, so priznali celo v zvezi za razvoj romske manjšine Preporod, vendarle pa njihov predsednik Darko Rudaš dodaja: »Ukrepi morajo biti v skladu z dobrimi praksami pri zagotavljanju medsebojnega sožitja, in postavitev zidu prav zagotovo ni ena takšnih rešitev.« Finčevo gradnjo razumejo kot »netoleranten odziv podjetnika na prostorsko bližino Romov«, prav tako so se obregnili ob legalnost zidu: »Zanimivo bo videti, ali bodo postopki legalizacije tekli desetletja, kot tečejo postopki pri legalizaciji romskih naselij,« poudari Rudaš.

Očitno ne bo trajalo desetletja, kvečjemu (še) par mesecev: Finec namreč pravi, da je z občino pred mesecem dni uredil odkup občinskega dela zemlje na meji z njegovim. Plačal je tudi kazni, ki jih je dobil od okoljske inšpekcije. Finčev zid bo – predvsem zaradi vložka lastnika – najverjetneje legaliziran prej kot katera od barakarskih gradenj iz različnih materialov ter obdobij na drugi strani grosupeljskega zidu, ki stojijo na občinski zemlji. Zid, ki je vzburil precej duhov, pa ima bolj barvito prihodnost, pravi Irena na koncu: »Namen ga imamo zazeleniti, ublažiti z rastjem ali naj ga porišejo otroci in si dajo duška, ker je površina velika. Če gledamo povsem realno, njihovo okolje tudi ni ravno Beverly Hills, mislim, da zid ni nekaj tako strašnega.«