Tudi v našem mestu, iz katerega je prišel že kak minister, predsednik vlade ali nogometne zveze, je urbanizem v času divje privatizacije in tranzicije očitno spal ko top. Na vsakem vhodu v kraj imamo nekakšno industrijsko cono. Poudarek je na nekakšno, saj gre za skupek nekdanjih in sedanjih tovarniških hal ter obrtniških delavnic brez repa in glave, največji del pa zavzemajo skladišča za nove avtomobile in parkirišča avtoprevoznikov.
Znanec, uspešen podjetnik iz te industrijske cone na robu mesta, mi je pred časom potožil, da so mu lokalni lopovi tod vedno znova vlamljali, kradli in uničevali lastnino na dvorišču in v poslopju. Čeprav jih je (pre)poznal, jih ni nič ustavilo, ne navadne človeške prošnje ne uradne prijave na policiji. Šele s kombinacijo vseh mogočih prijemov, tudi snemanja tatinskih ksihtov s kamerami, se jih je otresel. Za zdaj.
Drug lokalni poslovnež, veliki avtoprevoznik, pa je tatovom na robu mesta sklenil stopiti na prste – z betonskim zidom. Vpliv kar 3,5 metra visokega in več kot 100 metrov dolgega velikana na lopove in okolje še ni znan, zato pa so pokonci že skočili nekateri sosedje. Če se zelo potrudim vživeti v njihovo kožo, jih nekako celo razumem, saj je morda za koga pogled na sosedovo dvorišče, polno kamionov, polnih bakra, res nekaj veličastnega. Potem pa ti ga grdi lastnik zazida!
Ne doumem pa, zakaj betonska ograda tako moti slovensko filialo mednarodne organizacije za človekove pravice Amnesty International, ki je k ukrepanju pozvala inšpekcijske službe.
Morda jih grosupeljski zid spominja na Berlinskega ali Trumpovega mehiškega, morda na rezilne ograje proti beguncem. Vendar ni nič od tega. Ni ne meddržaven, ne medobčinski, niti medetničen oziroma protiromski. Samo protilopovski. Preprosto. Gre za skrajni ukrep podjetnika, ki je na podlagi izkušenj prepričan, da vsi organi te države ne morejo preprečiti predrznežem, da mu ne bi najedali živcev in lastnine. Zato je pač sklenil, da si pomaga sam. In se je zazidal.