Grosupeljčan, ki je skrbel tudi za Titove beemveje

Več kot štiri desetletja se Anton Valentinčič iz Grosuplja tako ali drugače ukvarja z avtomobili in motocikli znamke BMW. Pred dobrimi 17 leti so ga razmere v tedanjem Tehnounionu prisilile, da je stopil na negotovo podjetniško pot in ustanovil podjetje Avtoval. Mirno lahko zapišemo, da je Tone, kot mu pravijo znanci, eden največjih slovenskih mojstrov, ko gre za popravila motociklov (in avtomobilov) iz Bavarske. Prav te dni so avtovalovci končali korenito prenovo prodajnega salona za motocikle. Njihov salon, ki je, kar se tiče motorističnega dela, zagotovo največji pri nas, upošteva najnovejše standarde in smernice pri opremljanju prodajnega prostora, ki jih je z novo marketinško strategijo zapovedala tovarna. Poleg programa BMW Motorrad so pri Avtovalu tudi pooblaščeni servis za vozila BMW in mini, od oktobra 2014 pa prodajajo in servisirajo tudi renaulte.

Le izbranci in država

Ko se je Valentinčič davnega leta 1972 v podjetju Volan, kjer so bili v tistih časih eden od servisnih partnerjev bavarske znamke za Jugoslavijo, izučil za avtomehanika, je bil nakup vozil tujih znamk tako rekoč misija nemogoče. Predvsem zaradi zaščite domačih proizvajalcev in visokih cen, ki so izvirale iz tudi do 200-odstotnih dajatev, se spominja sogovornik. »Motorna kolesa BMW je kupovala predvsem policija, avtomobile pa tudi bogati posamezniki, ki so imeli devize. A tudi ti so se morali vpisati na čakalne sezname, plačati vozilo in nanj čakati tudi eno leto,« pojasni, kakšno je bilo nekoč stanje na trgu.

Celotna Jugoslavija

Že od začetka se je kalil v popravljanju motociklov BMW in njegov potencial so kmalu opazili v podjetju Tehnounion, uvozniku omenjene znamke za Jugoslavijo, in ga povabili k sodelovanju. Ekipi se je pridružil leta 1974 in tam delal vse do 1998. Sprva je skrbel za popravila in vzdrževanje motociklov BMW. »Največ je bilo seveda policijskih motorjev, ki so jih v Ljubljano vozili na popravila iz celotne Jugoslavije,« pravi Valentinčič in dodaja: »Prva leta na Tehnounionu so zahtevala veliko učenja, tudi izobraževanja v matični tovarni, in veliko smo imeli dela. Čudilo pa nas je, da so se policijski motorji pri nas kvarili pogosteje kot v drugih državah. Zato sem se lotil raziskovanja tega fenomena in kmalu ugotovil, da so takrat policisti marsikateri motocikel tudi namerno pokvarili, saj jim ni bilo všeč, da so jih njihovi komandirji postavili na motorje. Pristojne smo zato začeli opozarjati, naj za motoriste izberejo tiste policiste, ki jih bo to veselilo. Seveda jim nismo razkrili razloga za te pozive.«

V vseh teh letih se je nabralo mnogo zanimivih in lepih dogodivščin, a tudi kakšna grenka izkušnja, kot denimo tista, ki jo je doživel med predstavitvijo prvega vodno hlajenega beemveja, modela K100, v tujini. »Za enega od motoristov v naši skupini se je preizkušnja žal končala tragično, s padcem, ki ga je stal življenja,« se spominja sogovornik.

Le kam so izginili Titovi?

Dolga leta je pri Tehnounionu delal kot tehnični inštruktor in v tej funkciji je obiskoval ter usposabljal pogodbene partnerje ter policijske postaje po Jugoslaviji, ki so uporabljale vozila znamke BMW. Z nasmeškom se spominja svoje ugotovitve, da je bilo policijske postaje v Dalmaciji najslabše obiskovati na dneve tik po nogometnih tekmah. Takrat je bil nogomet edino, kar je zanimalo policiste. Veliko zanimivih pripetljajev je doživel kot glavni serviser motociklov, ki so spremljali maršala Tita. »Dvakrat na leto sem odpotoval v Beograd in opravil vsa potrebna vzdrževalna dela na motociklih iz Titovega spremstva. Seveda je vsak moj gib spremljalo tudi budno oko pripadnika varnostnih sil,« razlaga Valentinčič in se obenem sprašuje, le kam so po razpadu države izginili beemveji iz Titovega spremstva. Med pogovorom nam je povedal tudi o prigodah z vzdrževanjem blindiranih vozil, s katerimi so se vozili državniki – prvo so uvozili za hrvaškega predsednika Franja Tuđmana – in nam pokaže fotografije Tuđmanovega blindiranega BMW po napadu nanj.

Družinsko podjetje

Obdobje, ki ga je preživel na Tehnounionu, ima v zelo lepem spominu. Pred 17 leti pa je moral na svoje. Začel je v delavnici v prizidku družinske hiše. Ker si je v vseh teh letih pri Tehnounionu ustvaril ime in so ga v Münchnu zelo cenili, je bila pot do pogodbe za servisiranje in prodajo vozil BMW lažja. Dosti težje je bilo čez noč začeti na svojem, saj mu je manjkalo podjetniških veščin. Po letu in pol se je podjetju pridružila še žena Majda, ki je zapustila dobro in varno službo v državni upravi.

Kmalu se je lokacija ob domači hiši izkazala za pretesno in preveč oddaljeno. Maja 2005 so odprli novi, sodobni salon na današnji lokaciji, opremljen po visokih BMW-standardih. »Prihodnost v družinskem podjetju so zagledali tudi otroci. Najstarejši sin Dejan je prevzel tehnično področje, hči Beti, ki je ekonomistka, marketing, poslovne analize in stike z BMW, sin David, programer, pa ureja nabavo, rezervne dele in vse stvari, povezane z informacijsko tehnologijo,« ponosno pove Valentinčič. Doda še, da imajo v kolektivu 15 redno zaposlenih. »Za svoje zaposlene poskrbimo, da imajo izvrstne delovne razmere, izobraževanje in redne plače. Ko nam je šlo za nohte, smo se domači odpovedali marsičemu, da zaposleni niso čutili težav na svojih plečih,« pravi Valentinčič in doda: »Pri investicijah smo zelo preudarni, nimamo kreditov, zaradi česar smo tudi krizo prebrodili razmeroma brez prask.«