KRŠKO – Kaj imata skupnega oziroma v čem se razlikujeta telenovela Usodno vino in Vino Brežice? V marsičem. V telenoveli nastopata t. i. Romeo in Julija, v zgodbi Vina Brežice pa oče in sin, Mihajlo in Zdravko Čule. V televizijski zgodbi gre za vinarje, v naši tudi, ki žalostno propadejo. Vse se vleče kot jara kača; stečaj Vina Brežice je bil pred dnevi po dolgih sedmih letih uradno končan, njegov zadnji direktor in 100-odstotni lastnik Mihajlo Čule pa obsojen na zaporno kazen. Upniki, ki so bili oškodovani, se bodo morali za svoj denar pravdati. Toda Čule je brez premoženja in v osebnem stečaju.
Sodnica Cvetka Ogorevc Sotelšek je Mihajlu Čuletu prisodila štiriletno zaporno kazen zaradi oškodovanja upnikov, ponareditve poslovnih listin in poslovne goljufije. Njena odločitev ni bila težka, saj je zgolj sledila sporazumu o priznanju krivde in višini kazni, ki ga je Čule podpisal z višjim državnim tožilcem Jožetom Zevnikom. Kazen bo smel prestajati v odprtem zavodu ali na odprtem oddelku, kot to počne zdaj na Igu. Pred časom je bil namreč zaradi preslepitve uradnega organa in overitve lažne vsebine že obsojen na 14-mesečno zaporno kazen. Zdaj so te kazni združene in predstavljajo novo štiriletno zaporno kazen. Tudi Zdravko, ki je bil v spornem obdobju član nadzornega sveta nekdaj paradne slovenske družbe Vino Brežice, je priznal krivdo za podobna kazniva dejanja kot oče in se pogodil za dvajsetmesečno zaporno kazen. V zapor mu ne bo treba, če v dveh letih ne bo zagrešil novega kaznivega dejanja. Oba morata poravnati stroške sodnega postopka.
Zavajala sta upnike
Čeprav sta Mihajlo in Zdravko Čule v obdobju, ko je Čule starejši prevzel vodenje in lastništvo družbe, vedela, da je družba Vino Brežice zadolžena in plačilno nesposobna, sta upnike, med katerimi so različna podjetja, samostojni podjetniki in zavarovalnica, zavajala, z njimi sklepala posle in obljubljala plačilo storitev. Mihajlo je najel kredit, čeprav je vedel, da ga ne bo mogel poplačati, in ga prenakazal na Zdravkovo podjetje Druga bajta. Pod ceno je prodal polnilno linijo brezalkoholnih pijač, stanovanje in poslovne prostore v Zagrebu, ki so bili last podjetja. Z družbo za varovanje je podaljšal pogodbo o varovanju, čeprav je vedel, da denarja za plačilo ni. Enemu od upnikov je podaril 13.000 litrov vina v cisternah in buteljkah in ga s tem favoriziral. Hrvaškemu podjetju, za katero Vino Brežice nikoli ni polnilo brezalkoholnih pijač, je izstavil račun prav za to storitev. Sinovo podjetje Druga bajta je Vinu Brežice izdalo račun za usposabljanje in izobraževanje delavcev, čeprav tega v resnici ni nikoli realiziralo.
Mihajlo Čule je bil zaradi preslepitve uradne osebe in overitve lažne vsebine že obsojen na 14-mesečno zaporno kazen, ki jo prestaja na Igu. Zadružni dom na Bizeljskem, ki je bil leta 1995 v denacionalizacijskem postopku vrnjen Vinogradniško-vinarski zadrugi Bizeljsko, prej pa je bil last Vina Brežice, je namreč vpisal v zemljiško knjigo kot svojo lastnino. Na podlagi vpisa je preslepil Poštno banko Slovenije, saj je zadružni dom zastavil za najem 800.000 evrov vrednega kredita.
Mihajlo Čule je kot dolgoletni vodstveni delavec podjetja Vino Brežice leta 2007, ko je družba že imela poltretji milijon nekrite izgube, postal direktor in 100-odstotni lastnik podjetja. Nekdaj slavnemu podjetju je obljubil ponovni razcvet, a je bil že dve leti zatem oklican stečaj. Čule starejši trdi, da je naredil vse, da bi rešil podjetje, tudi zadolžil se je. »Obžalujem vse napake, ki sem jih naredil, poskušal sem rešiti podjetje,« je pred razglasitvijo sodbe dejal obtoženi in dodal, da upa, da bo njegovo zdravje zdržalo, da bo prestal tudi to pokoro.