Tako kot za Grke že zelo dolgo velja, da se nikoli ne bodo pripravljeni sprijazniti z večjo fiskalno disciplino, ki jim jo »nespodobno« vsiljuje Evropska unija, ali da Špancev ne smete spomniti, da niso sposobni poiskati zdravila za izjemno visoko stopnjo brezposelnosti, tako imamo, kajpak, tudi Slovenci svojo že skoraj prislovično »vrlino«. Ta hip morda še ni čisto prislovična, bo pa. Če se ne bomo spremenili. Pa se še lahko pravočasno spremenimo?
Nenavadno veliko državljanov Slovenije kot da si ne upa priznati, da bi se morali leta 2012 vendarle začeti drugače vesti, kot smo se (lahko) leta 2004 ali 1996. Časi so drugačni, izzivi tudi, tveganje pa zaradi naše skupne nepremišljenosti vse večje. Za tiste, ki pri nas imajo ali naj bi vsaj imeli v rokah škarje in platno – platna je medtem vse manj, pa še tisto, kar ga je ostalo, je vse bolj preperelo, in tudi za škarje bi težko trdili, da so primerno nabrušene –, je ne glede na vse še vedno najzabavneje metati polena pod noge političnim nasprotnikom. Večina tako imenovanih predstavnikov ljudstva nagaja nasprotnemu političnemu taboru že zato, ker »vi in vaši niste in nikoli ne boste naši«. Kako kratkovidno, kakšna slepota.
Če pogledamo samo peripetije z vpisovanjem zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Čeprav so se danes najglasnejši nasprotniki v ustavi zapisanega fiskalnega pravila še pred nekaj meseci strinjali z zdajšnjim in prejšnjim premierjem, z Janezom Janšo in Borutom Pahorjem, četudi so bili pred začetkom parlamentarnih počitnic spravljivo (?) za to, da se, da bi se izognili izbruhu hujše gospodarske in politične krize, odloži opredeljevanje do druge polovice avgusta, so zdaj storili natanko tisto, kar smo »pesimistično« prerokovali redki notranjepolitični komentatorji: jasno in glasno so povedali, da za nobeno ceno ne bodo podprli vladnega predloga. Domnevni pesimisti smo bili celo preoptimistični. Tako kaže. Kaj pa optimisti? Oni so predvsem zavajali naivno javnost. Cilji posvečujejo sredstva. Cilj večine naših politikov pa je žal priti na oblast in potem čim dlje izkoriščati državo v interesu grabežljivih lobijev, ki to večino podpirajo. Državo pa zato jemlje hudič.
