ŠTRAVBERK – Ivanov ded Franc je pred 85 leti zakopal prve temelje in Gričarjevim na Štravberku začrtal svetlo prihodnost. Ob njihovi domačiji, tu med strmimi in kraškimi pobočji nad Otočcem in Šmarješkimi Toplicami, je žuborel potoček in božal blaženi mir. In kadar je za nameček sijalo še toplo sonce, se vsi do zadnjega kar niso mogli načuditi očarljivi naravi in kmečki idili. »Joj, kako je pri vas lepo,« so se iskreno naslajali.
Potem pa pride tisti usodni trenutek, ko je človek kar naenkrat ob vso preteklost, ves trud in odrekanje, prekleto, ko je obenem še ob prihodnost! So to zgolj sanje, se takrat vprašaš. Žal ne, to je kruta resnica!
Pred apokalipso
46-letni Ivan, oče dveh otrok, je le nemočno zrl proti katastrofi, ki ga je doletela. »Lahko moliš, kolneš, pa ne bo prav nič pomagalo,« je obupano dejal. Stal je na dvorišču, čevlje pa mu je oblival prej omenjeni potoček. Ki pa je očitno našel drugo pot. »Še pred nekaj dnevi je bila tu – reka!« je dejal Ivan. Še pred nekaj dnevi je bila tu, kjer je bilo domala že skoraj prelepo, apokalipsa. Ki jim je v pičlih dveh minutah vzela – tudi topel dom!
Po pripovedovanju njegovega očeta, 78-letnega in prav tako Ivana – ni tu nikdar plazilo. »Nikoli!« Leta 2010 se je resda odprlo neko drugo in neposeljeno pobočje, geologi so jim takrat obljubili, da bodo prišli opravit meritve, a jih do danes še ni bilo na spregled. »Pravijo, da ni denarja,« je ogorčeno izdal mlajši izmed Ivanov.
Ta se je tudi prejšnjo sredo zbudil, vsaj tako je bil prepričan, v povsem navaden delovni dan. Tisto noč pa je zares močno deževalo. A sta šla z ženo Matejo tudi tisto jutro povsem brezskrbno v službo. Takrat je šel v šolo njun 19-letni Rok, hči Greta pa se je tako ali tako že odselila in ima fantička Tita.
»Po navadi, ko je takole lilo, se je po dvorišču vselej nabralo kamenje in pesek, takrat pa ni bilo ničesar, zato mi še na kraj pameti ni padlo, da se bo že čez nekaj ur zgodila takšna katastrofa,« je premišljeval Ivan, sicer vzdrževalec otoškega golfskega igrišča. Ko je ravno malical s sodelavci, se je pred očmi njegovih staršev, Ivana in Jožefe, dogajalo nekaj nepredstavljivega in strašljivega.
Ivan je Jožefi predlagal, da gresta pomalicat. Bilo je okrog enajstih. Ker imajo skupno kuhinjo, sta bila namenjena k sinovi hiši, le kakšnih dvajset metrov stran. In če bi se takrat ozrla le malce višje in na desno, bi na vrhu strmega pobočja videla hišo Blažičevih. Kjer se je pravzaprav vse skupaj začelo.
Plazovit vihar
V bližini se je zaradi prenamočenosti, tla pa so povrhu vsega še kraška in kapilarna, »odprl hrib, pravzaprav se je vse odprlo«, se je prijela za glavo Mateja, ki je potrebovala kar pet dni, da je zbrala pogum in šla do vzroka njihove nesreče. Zato pa Gričarjevi in drugi domačini še danes ne vedo, zakaj se je sploh zgodila, saj jih geologi še vedno niso obiskali. Pa je minilo že skoraj deset dni!
Groza! Samo predstavljajte si ubogo Jožefo, ki je prihajala po dvorišču navzgor, ko je pred njenimi očmi ogromna pošast, gmota zemlje in blata, začela lomiti vse pod seboj, potovala je več kot 400 metrov (!), vmes je naredila celo ovinek na levo, grmelo in pokalo je kot v nevihtnem oblaku, »slišalo se je, kot da bi prihrumel vihar,« je povedal Ivanov oče.
Za svojo tarčo si je uničevalska pošast, pa čeprav je imela nešteto drugih možnosti, izbrala prav Ivanovo hišo. Jožefa je to videla. Videla je, kako je garažo premaknilo za pol metra in kako je trčilo v tisto stran, kjer je spalnica in kjer je bila nekoč otroška soba. »Pridi, rešiva!« je zavpila možu. V garaži je imel njun sin namreč še stroje, avto, motorje. Na srečo je bil toliko priseben in se ni spustil v bržkone samomorilsko akcijo. »Plaz podira vse, hišo, garažo! Pridi domov!« je poklical sina.
Ko je prišel domov, se je pošast že ustavila. Nekako mu je uspelo rešiti dragocenosti iz garaže. Nato je šel pogledat, kaj je s hišo, v njej pričakoval vodo, »ko pa sem videl gmoto, ki se je zarila v hišo, nisem imel nobene volje več, to je konec,« je bil prepričan. Gasilci so izkopavali, se borili z vodo, ki je drla na vse strani. »Jaz pa sem le nemočno stal. Ko to vidiš, si dejansko ob vso energijo,« se je spominjal Ivan.
Dve blatni očesi
Sprva so bili prepričani, »tole bomo nekako že sanirali in živeli naprej«, pa je bilo naslednje hudo deževje, s petka na soboto, pravzaprav še hujše. Takrat je pobesnela narava v obliki pošasti razprla še tiste zadnje rane. »Vso noč smo dežurali, in ko sva s poveljnikom otoških gasilcev videla reko, ki je drla po glavni cesti, smo se dokončno izselili.«
V tisti noči se je hrib v resnici odprl. Tam pod Blažičevimi zdaj grozi še dvakrat tolikšna gmota! Ta, so prepričani, se bo utrgala že ob naslednjih padavinah.
Slednjič jim je vendarle uspelo razbiti vrata, hoteli so po obleke. Tako kot njih je tudi nas, ki smo to videli, spreletel srh ob pogledu na dve očesi (iz zemlje in blata), ki še vedno štrlita iz obeh sob.
»Žalostno, 20 let sva živela tu,« je ob grozljivem prizoru jokala Mateja, ob popokani steni, načetem stopnišču, prizoru, ki jih meče iz hiše. Tudi Ivan se zaveda velikanske nevarnosti, ki jim lahko zagrozi že danes. »Mami, ni treba biti tu,« ji je dejala Greta. »Ostanita živa in pojdita raje kam drugam! Tu nima smisla.« Tudi Rokova soba je eno samo razdejanje, tudi on se strinja s sestro, »Štravberk bo treba zapustiti ...« Po sobotnem razdejanju tudi Ivanovim staršem vse bolj diši selitev. Živeti v stalnem strahu, ali bo spet kaj priletelo, ne tekne nikomur.
»Pa toliko žuljev je bilo,« je zavzdihnil Ivan. Ki pa se prav tako zaveda, da noče nenehno drgetati in prestrašeno pogledovati proti pošasti, ki se ji lahko že jutri spet utrga.
V tistem sta se z Matejo spogledala. »Ah, saj niti jokati več ne moreva ...«
»Jih je že zmanjkalo,« ji je rekel Ivan, misleč na solze, misleč tudi na prihodnost. Ta ne sme biti več tako nepredvidljiva.
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Gričarjevim iz Štravberka, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Gričarje, sklicna številka 7145. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov. Videla je, kako je garažo premaknilo za pol metra in kako je trčilo v tisto stran, kjer je spalnica in kjer je bila nekoč otroška soba.
