Najstarejša podoba maskiranca, kar jih poznamo, je dobro znani in slavni, morda 20.000 let ali več stari čarovnik, naslikan na skalni steni v jami Trois Frères v Pirenejih. Z velikimi in okroglimi očmi srepo strmi s stene na ljudi pod seboj, na glavi pa ima jelenje rogovje ter dolgo in koničasto brado. Roke skriva pod medvedjimi šapami, rep je tak, kot pri divjem konju. Zgornji del telesa je upognjen, roke so malce dvignjene in potegnjene k trupu, ena noga je na tleh, druga privzdignjena k plesu. Podoba prikazuje človeka, ki se je maskiral v izmišljeno žival. Prve zapiske o maskah pravzaprav najdemo že v antiki. Različni avtorji poročajo, da so, denimo, v starem Rimu obredni piskači, ki so z glasbo spremljali bogoslužne obrede, ob januarskih idah (13. januarja) hodili po večnem mestu z naličji, preoblečeni v ženske, in da so poleg pobožnih spevov piskali tudi poskočne pesmi. Pri Vergilu beremo, da so si ob prazniku kompitalij italski kmetje nadevali grozljiva naličja iz lubja, se zabavali ob kosmatih verzih in sproščenem smehu ter vzklikali Bakhusu.
Sredi 15. stoletja so nastale spremembe v tipologiji maskiranih likov. Okus se je spremenil in namesto lepih preoblek so začele prevladovati primitivne, grde maske. Poleg hudiča sta se širila lika kmeta in norca, v mestih pa so nastopale tudi živalske podobe.
Še danes je značilnost tradicionalnih mask njihova dvojnost, zasidrana v odnosu rajnikov, ki so dobri in hudobni ter tudi lepi ali grozljivi hkrati. Tako se marsikje delijo na lepe in grde, na primer v Drežnici nad Kobaridom in v sosednjih Drežniških Ravnah, na lepe in gosposke v Dobrepolju, v nasprotju s kožuharji in podobnimi grotesknimi liki, v številnih krajih se pojavljajo tudi čarovnice in hudiči. Vsi pa so preprosto strašljivi, grdi in divji.
Ta divji iz Cerknega
V skupini cerkljanskih laufarjev, v kateri je skoraj 20 različnih likov, je zagotovo najbolj strašljiva novejša maska, tako imenovani ta divji. Izraz na njegovem naličju je grozljiv, a hkrati prestrašen, kajti strah ga je vsega, kar ga obdaja. Še posebno se boji ljudi, zato vedno hodi na koncu laufarskega sprevoda. Ima dolge razmršene lase, oblečen pa je v živalske kože, saj naj bi prišel iz gozda in se pridružil laufarjem.
Veliko Brdo med ta lepimi in ta grdimi
Na Velikem Brdu pri Ilirski Bistrici že desetletja negujejo pustno tradicijo svoje vasi daleč stran od oči radovednežev. Na pustno soboto pripravijo poberijo, sprevod po sosednjih vaseh, kjer nabirajo darove. Poznajo kar nekaj strašljivih mask. Vraže ali hudič je prvi v sprevodu, sledi mu kleščar, ki kraljuje brdanskim šjmam. To mora biti velik in postaven fant. Ob poberiji zbudi vas, za njim pa se zberejo preostale šjme. Oblečen je v ovčji kožuh brez rokavov in hlače, na katerih je našita zajčja koža. Kapa je narejena iz rešeta, prav tako ovitega v kožo zajca, spodaj se skriva klobuk. Na kapi je kokošje perje ali perje iz petelinovega repa. Za kleščarjem gredo štirje pusti, prav tako grozljivi, ki so nekakšna zaščita; ujeta dekleta po obrazu namažejo s sajami, saj imajo roke, kakor pravijo v teh krajih, nalisane.
Drežniški ta grdi
V slovenski pustni tradiciji ima Drežnica zagotovo eno vodilnih vlog, tudi po zaslugi tamkajšnje fantovščine. Vse priprave na pustovanje potekajo v strogi tajnosti, prirejajo pa ga fantje, vendar se našemijo le neoženjeni moški. Pust poznajo le v domači vasi, saj se povork in karnevalov ne udeležujejo, s svojevrstnimi lesenimi maskami in arhaičnim pustnim obredjem pa jim pomeni čas, ki se ga veseli vsak Drežničan. Potem ko fante sprejmejo v svojo skupnost, imajo pravico, da začnejo vasovati in končno – da si stešejo obličje ta grdega, to je svojo masko, svoj unikatni izdelek. Z njimi je strogo prepovedano trgovati. Če bi zasačili koga iz svojih vrst, da je obličje prodal, bi ga iz fantovščine zagotovo izključili.
Grdi so doma tudi v Drežniških Ravnah
Pustovanje v Drežniških Ravnah, Jezercih in Magozdu – ali po domače Ravensk ali Rawnsk pust – spada med najvidnejše ljudske dogodke ob pustu v Sloveniji. Odlikujejo ga tradicionalni scenarij in šemski liki ter značilne lesene maske ta grdega, ki jih izdelujejo nadarjeni ljubiteljski rezbarji. Pustovanje se odvija teden pred pustno soboto, da se izognejo križanju z bližnjim v Drežnici. V Drežniških Ravnah želijo, da podoba mask ostaja čim bolj enaka, da so torej take kot včasih. Maske ta grdih, ki jih zdaj nosijo člani fantovščine treh vasi, izdelajo po vzoru starih. Ena izmed njih je bila narejena pred več kot sto leti, a ker se je nekoliko poškodovala, so jo shranili v arhivu.
Čebulice iz Vrbovega
O maskah iz Vrbovega pri Ilirski Bistrici ne vemo veliko. Najbolj zanimivi in morda kar nenavadni ter celo strašljivi so lovci z glavami v obliki čebulic, ki so ravnokar vzklile iz zemlje; po pripovedovanju preganjajo zimo. Morda bi jih kdo utegnil primerjati ali celo zamenjati s kurenti, saj so oblečeni v ovčje kožuhe, okoli pasu pa imajo navezane zvonce. Z vrha kap jim kot slap padajo trakovi iz raznobarvnega krep papirja. Maske imajo žive oči in nos, podoben ptičjemu kljunu, iz ust pa jim visijo črni ali rdeči jeziki. Njihova naloga je, da med tekom s kleščami ujamejo čim več otrok in neporočenih deklet, hudič pa jih po obrazu namaže s pepelom, simbolom plodnosti.
Hudič s ta grdim
Kot davni spomin, kot duhovi iz davnine se ob pustnem času pojavijo liški pustjč, ta grdi in ta lepi, ter s svojo magično močjo ljudi povežejo z naravnimi in nadnaravnimi silami tega časa. Obudijo in oživijo tradicionalne like nekdanjih pustnih šeg nekoliko skrivnostnega območja Kanalskega Kolovrata med dolinama Soče in Idrije. Tu so se značilne maske z naličji iz tolčene bakrene ali aluminijaste pločevine obdržale dolgo v današnji čas. Taka naličja so posebnost liških pustov ali maškaronov, ki jih že dolga leta oživlja Branko Žnidarčič iz Kanala ob Soči. Z maskami liških pustov je povezan od mladih nog.
Škoromati, grdi in lepi hkrati
Škoromati iz številnih brkinskih vasi veljajo danes za prve in najstarejše omenjene maske na Slovenskem, saj so v Brkinih najmanj 700 let v istem prostoru ohranili tako svoje ime kot tudi sam obred pustovanja. Najbolj slikoviti šemski liki med njimi so tisti, ki se imenujejo s poberínom ali preprosto kar škoromati. To je najbolj množična skupina dokaj enotno oblečenih šem, ki se po naseljih premikajo v lahnem teku in pozvanjajo z zvonci. Nekateri med njimi imajo za pasom obešene kravje zvonce, dva ali trije pa le drobne kraguljčke. Na glavi imajo koničasta pokrivala, okrašena s številnimi papirnatimi cvetovi in dolgimi raznobarvnimi trakovi. Ta grdi pri škoromatih so zaradi lesenih naličij, ki jih zadnja leta posebno zanje izdeluje Dušan Štrancar iz Hrušice – preprosto lepi.
Hudič in čarovnica iz Vrbice
Pustna skupina KUD Vrbišće šjme združuje več kot 60 likov, in če bi med njimi iskali strašljive in grde maske, bi najprej opazili hudiča in čarovnico ter dva lovca, belega in črnega. Za pustne like Vrbice je značilno, da se maskirajo le v domačem okolju in za prebivalce svoje vasi. Priprave na pustne dni ustvarijo med Vrbičani posebno razpoloženje. Vso šemsko obleko namreč izdelajo sami, pri tem pa strogo upoštevajo izročilo. Vsak lik ima svojo zgodovino, vse je povezano z življenjem domačega okolja in izkustvom posameznika. Maske so nenavadne, podobne kot pri kurentih in drugih tovrstnih likih, saj za njihovo izdelavo uporabijo kože. Tisti, ki so bili posvečeni v izdelavo larf in so osvojili tehniko, vsako leto poskrbijo, da nihče od sodelujočih ne ostane brez usnjenega naličja.
