Ivan Stopar se je rodil 29. aprila 1929 v Ljubljani, njegov rod je iz Tržiča na Gorenjskem. Leta 1964 je na filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Najprej se je ukvarjal z novinarstvom, esejistiko in prevajanjem iz nemškega jezika. Leta 1963 je postal ravnatelj novoustanovljenega zavoda za spomeniško varstvo v Celju, od 1974 do upokojitve 1992 pa je v tej ustanovi deloval kot konservator. Leta 1976 je doktoriral na temo slovensko-štajerska grajska arhitektura. Je dobitnik nagrade Izidorja Cankarja za umetnostno zgodovino in Steletove nagrade za konservatorstvo. Je tudi častni član obeh omenjenih stanovskih društev in Mestne občine Celje. Do zdaj je objavil 80 samostojnih izdaj, od tega 50 večjih in 30 manjših, večinoma vodnikov. Bil je habilitiran za izrednega univerzitetnega profesorja. Kljub letom, 84 se jih je že nabralo, še vedno piše. Ne le o gradovih, tudi o slikarskih ter grafičnih zbirkah in še o čem. A največji opus pripada gradovom na Slovenskem.
Kakšen je vaš pogled na gradove na Slovenskem danes?
So del naše dediščine v vseh pogledih. Prvine, ki jih ločujejo med seboj in ki jih delajo dragocene, pa so odvisne od tega, kdo je bil lastnik gradu, kakšnega stanu je bil in koliko je imel pod palcem. V srednjem veku je bila večina prebivalcev gradov ministerialov, ki so bili v službi pravih lastnikov in so v njihovem imenu opravljali potrebna dela na gradu ter jih vzdrževali. Redki so bili tako visoko kot denimo Celjski. Ti so bili tudi edini, ki so bili tu doma, večina visokega fevdalnega plemstva na Slovenskem pa je živela zunaj meja sedanje Slovenije. Prevladovale so deželne grofije, veliko gradov pri nas je imela v posesti Salzburška nadškofija, denimo velik del Posavja in Ptuj.
Še velja, da je grad Rajhenburg najstarejši pri nas?
Rajhenburg je nedvomno med tistimi gradovi, ki je bil zelo zgodaj omenjen v pisnih virih. Vprašanje pa je, kaj nam ta oznaka pomeni, kaj početi z njo.
Katere so arhitekturne ali bolje rečeno stavbne značilnosti gradov?
Od starih, prvotnih gradov je ostalo zelo malo. Največje stalnice so bile grajske kapele, kajti skoraj vsak grad, ki je dal kaj nase, je imel svojo kapelo, kjer so opravljali verske obrede. Običajno jih je vodil kaplan, ki je prihajal iz bližnje župnije, nemalokrat je bil na gradu tudi tajnik, in sicer zaradi izobrazbe ter pismenosti. Žal so bile številne skozi čas uničene, zlasti med drugo svetovno vojno in po njej, so pač delile usodo celotnega gradu. Naj omenim še to, da je bila stavbna zgodovina gradov pri nas dolgo dokaj zanemarjena.
Kastelolog dr. Ivan Stopar. Foto: Gregor Katič |
Kakšno je bilo življenje na srednjeveškem gradu, ko je bil še utrdba?
Večina nižjega plemstva je živela dokaj skromno, velikokrat ni bilo velike razlike med njimi in podložniki. Ta razlika se je začela večati v 15. stoletju, še posebno v drugi polovici, kar nam lepo opiše tudi Santonino v svojem Popotnem dnevniku iz leta 1458, in sicer kako bogato in okusno kosilo so imeli na konjiškem gradu. Ne smemo pozabiti, da se od stavbne dediščine v osrednjih delih gradu – v mislih imam viteške dvorane, ki so bile središča pomembnega družabnega dogajanja na gradu – ni ohranilo skoraj nič. Naša sklepanja večinoma temeljijo na različnih analogijah. Če spet omenim Celjske, so ti večino časa, kadar so sploh bili doma, to pa je bilo redko, bivali v Knežjem dvorcu v mestu, Stari grad so uporabljali za utrdbo in orožarno. Naj povem zanimivost, ki je bila do zdaj povsem neznana: v Friderikovem stolpu, ki je v javnosti najbolj znan po tem, da naj bi grof Herman II. vanj zaprl sina grofa Friderika II., ker se ni hotel odreči svoji ljubezni do Veronike Deseniške. Danes je znano, da je v tem stolpu v prvi polovici 15. stoletja, torej v času, ko so bili Celjski na vrhuncu moči, stanoval znameniti celjski stavbenik Hanns Melfrid, ki je gradil Knežji dvorec v mestu.
Kdaj so se gradovi začeli umikati spremembam novih časov?
Že konec 14. stoletja se je začel zaton gradov v prvotnem fevdalnem smislu. V 15. stoletju je na novo zrasel samo en grad – Friedrichstein na Kočevskem. Pomembna prelomnica je bil čas turških vpadov, zaradi katerih so se začele spreminjati nekdanje neutrjene grajske stavbe v utrdbe in obrambne postojanke. Tako so navzven dobivale značaj gradov, lep primer je Gracarjev turn na Dolenjskem. Gradovi, ki so dobili utrdbeni značaj, Nemci jih označujejo za dvorce, so pri nas postali sinonim za gradove, na primer Žužemberk in Turjak. V 16. stoletju so jih začeli sistematično opuščati, fevdalni dediči pa so si začeli zidati nove rezidence, številni kar v bližini opuščenih gradov, po navadi ob vznožju vzpetin. Taka primera sta med drugimi Ojstrica in Štatenberg. Po drugi svetovni vojni so bile tovrstne požgane stavbe dvorci in ne gradovi. Nekateri so živeli dolgo, na primer v Planini so bili na gradu še v 19. stoletju, ponekod vse do začetka druge svetovne vojne oziroma do njenega konca leta 1945.
So naši gradovi sloveli po kakšnem bogastvu?
Imenitno knjižnico je imel Turjaški grad, a so jo tedanji lastniki prodali že pred prvo svetovno vojno, menda nekam v ZDA. Lepo knjižnico je imel grad Smlednik, a je bila uničena po vojni. V gradu Brdo je bival baron Žiga Zois, ki je imel pri sebi marsikaj dragocenega. Od druge opreme je v gradovih ostalo zelo malo, ker so bili večinoma izropani in požgani. Med njimi so redke izjeme, denimo grad Snežnik. Veliko knjig je bilo namenjenih vzgoji otrok, za katere je skrbel domači učitelj. V zgodnjem srednjem veku je bila vzgoja zelo točno opredeljena, zlasti za fante, ki jo jih šolali za bodoče viteze. Najprej so bili paži, zatem oprode in na koncu vitezi, ki so se morali znati bojevati, obvladati bonton – predvsem do nežnega spola – in biti vešči celo v poeziji.
Gradovi so povezani z ljudsko domišljijo, ki pripoveduje o skrivnih rovih …
Tega je res veliko, toda jaz v vsej svoji dolgoletni praksi in terenskem delu nisem nikjer naletel na kaj otipljivega ali resničnega v zvezi s tem.
Kako so gradovi in dvorci vplivali na okolico?
Gradovi so bili generatorji napredka v smislu bivalne kulture. Imeli so vpliv na kmečko arhitekturo, kar pa se tiče kakovosti življenja, so v ospredju gotovo tekoča voda, kopalnica, ogrevanje vseh prostorov. Teh dobrin si še pred nedavnim ni privoščilo veliko meščanskih stanovanj. Gradovi so imeli svoje ribnike, iz nekdanjih obrambnih jarkov, ki marsikje niso bili vodni, so naredili bivališča za domače živali, imeli so svoje ograde za lov in vrtove z živalmi, kar potrjujejo imena Tiergarten pri Celju in na Fužinah v Ljubljani, imeli so hladilnice, jame z ledom. Danes so gradovi zelo specifični pričevalci časa, iz katerega izvirajo, in celotne zgodovine, ki so jo preživeli. Bili so celote, ki so živele z vsem, kar je bilo za njihovo življenje potrebno. Danes to niso več.