Graditelj Minneapolisa je bil Slovenec

Ivan Jager se je rodil v železniški čuvajnici 16. maja 1871 v bližini Bistre pri Vrhniki. Družina se je kmalu preselila v čuvajnico v Ivanjem selu pri Uncu, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, realko pa v Ljubljani. Tam ga je poučeval profesor Fran Levec, ki je v njem vzbudil močno ljubezen do slovenstva in slovenske kulture. Študij je nadaljeval na dunajski visoki tehniški šoli, kjer so ga pritegnili železne kostrukcije in nebotičniki, ki so prodirali v Evropo. Tam se je družil z Jožetom Plečnikom, Maksom Fabianijem, Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem.

Iz pirhov v arhitekturo

Ivan Jager je imel zbirko več kot 150 poslikanih velikonočnih pirhov. Te je nabiral po Dolenjskem, v Vipavski dolini, na Krasu, Ilirskobistriškem in v Pivki. Vsakega je prerisal, poimenoval motive, dokumentiral njegov geografski izvor in opisal postopek izdelave. Narodne motive s pirhov, kmečkih kožuhov in tekstila je uporabil pri snovanju Narodne kavarne v Pongratzevi hiši na Dvornem trgu v Ljubljani (1898.), ki pa je bila v 30. letih prejšnjega stoletja uničena.

V Postojni so po njegovih načrtih naredili podstavek za kip Miroslava Vilharja, ki je bil obenem tudi vodnjak z bronastima človeškima ribicama. Kip in podstavek so v obdobju med vojnama uničili Italijani. Jager je prav tako izdelal načrte za mestno hišo v Idriji, župnišče v Žireh, mlekarno v Trnovem pri Ilirski Bistrici, gostilno s prenočišči v Ilirski Bistrici ter načrte za več mlekarn. Bil je tudi Fabianijev sodelavec pri popotresni obnovi Ljubljane. Leta 1900 se je udeležil prve slovenske umetnostne razstave v prestolnici, kjer je razstavil osnutke za ovitke knjig Pisanice, Čaša opojnosti in dunajski Slavljanski vek. Opremil je tudi Cankarjeve Vinjete.

Razočaran nad domovino

Damjan Prelovšek je zapisal, da je narodni slog tako v teoriji kot praksi med slovenskimi arhitekti prvi uveljavil Ivan Jager. Razvijal je svojega, takega, ki bi obvaroval narodno dediščino in z njo obogatil sodobno stavbarstvo Slovencev ter preprečil posnemanje tujega.

Razočaran nad domovino, ki je, kot je zapisal, raje dajala pomembna naročila tujim projektantom, se je odločil, da odide na tuje. Leta 1901 je odpotoval na Kitajsko, kjer je vodil obnovo ambasade avstro-ogrske monarhije v pekinški poslanski četrti. Med bivanjem in potovanjem po Aziji je nabral bogato zbirko knjig in orientalskih predmetov; za kar nekaj deset zabojev jih je bilo, in z njimi leta 1902 prek Japonske pripotoval v ZDA.

Gradil je Minneapolis

V Ameriki ga je pričakal brat Franc Jager (1869–1941), ki je bil župnik in uspešni čebelar. Kmalu, 1904., si je v Minneapolisu v Minnesoti zgradil hišo na Red Cedar Lane št. 6. Prilagodil jo je terenu, tako da je v pritličnem delu postavil zidano garažo, nato pa leseno hišo. Sosede je prepričal o enaki gradnji: »Ljudem sem rekel, naj se okolje razvija v skladu z zahtevami narave, da ne smemo masakrirati doline Minnehahe. Ohraniti moramo kontinuiteto doseženega, nekaj, kar ne bo propadlo. Ljudje danes ranijo mater naravo. To je rak naše urbanizacije,« se je spominjal v nekem intervjuju. Njegov tip hiše je še dandanes ena najbolj priljubljenih stanovanjskih gradenj v Ameriki.

Med 1903. in 1904. je ustvarjal perspektivo pokrajine dvojčkov mest Minneapolis in St. Paul ter načrtoval nove prometne povezave med njima. Leta 1906 je s sodelavci izdelal urbanistični načrt Minneapolisa s širšo okolico. Zavzemal se je, da se pri urbanizaciji mesta upošteva vsak naravni zavoj ali krivina terena, stavbe pa se prilagodi naravnim oblikam. Še danes je znan kot graditelj Minneapolisa. Njegov prijatelj in sodelavec W. G. Purcell ga omenja kot prvega, ki je v ZDA formuliral revolucionarno načelo, da je arhitektura umetnost z omejitvami oblikovanega prostora.

»V Ameriki sta poleg urbanističnih načrtov Minneapolisa in dvojčkov med vidnimi deli še cerkvi sv. Bernarda v St. Paulu in sv. Štefana v Minnesoti. A bil je takšen, da se raje ni izpostavljal, ampak se je umikal in bil del ekip. Skoraj trideset let je opravljal službo arhivarja v projektantskem biroju, ker so ga zanimale druge stvari, in rad je imel mir za raziskovanje,« opiše njegovo osebnost Nataša Oblak Japelj, raziskovalka Jagrovega življenja.

Umrl je 13. oktobra 1959 v Minneapolisu. Njegovo bogato zbirko materialov, japonskih tiskov, skic, strokovnih razprav in pirhov je njegova žena Selma po njegovi smrti poklonila SAZU, in ta jih hrani še danes.