PTUJ – V zadnjih letih smo priče vse pompoznejšim načrtom nekaterih slovenskih županov, da bi svoja mesta trajn(ostn)o postavili na slovenski zemljevid po novih pridobitvah in značilnostih, ki bi njim in mestu prinesle nove možnosti. Nekateri bi piramido, drugi mostove za najlepše mesto na svetu; ptujski župan Štefan Čelan pa je nemalokoga osupnil, ko je Ptuj kandidiral – in to uspešno – za mesto, ki bo drugo leto pri nas soorganiziralo evropsko košarkarsko prvenstvo. In to brez dokončane dvorane s 5000 sedeži – ta je nekje v načrtih občine.
Med bolj presenečenimi ob načrtih o dvorani na Ptuju so bili verjetno tisti starši, ki otroke vozijo v ptujski vrtec v enoto Mačice. Ta je tik ob velikih stavbah doma upokojencev modernega videza, vrtec ob njem pa deluje precej krmežljavo; že na dvorišču je vidno, da zadnja leta niso pretirano vlagali v obnavljanje igrišč pred posamičnimi oddelki. Pravi šok za naključnega obiskovalca, ki vstopi v prostore, pa sledi na vratih in za njimi.
Objekt se ni vzdrževal 17 let
Stara montažna stavba je namreč že dobro poldrugo desetletje predvidena za rušenje oziroma naj bi jo preselili drugam: »Objekt se ni vzdrževal 17 let, kolikor traja želja, da se mi umaknemo in prepustimo prostor za dom upokojencev oziroma novogradnje,« nam pojasni direktorica ptujskega vrtca Božena Bratuž. Sprehod po hodnikih odkrije marsikaj, na primer stare stolčke in pohištvo, ki so ga drugod prenehali uporabljati, potem pa je prispelo v Mačice. Z zidov v notranjosti tu in tam odpada omet, okna so resnično zastarela, vrata zevajo. Oblika pohištva daje vtis, da smo stopili v časovni stroj, ki nas je odnesel nekaj desetletij v preteklost.
»Tri četrt oken ne moremo niti odpreti,« nam razkrije vodja enote Danica Anzeljc, ki je v Mačicah 22 let: »Nič se ne vlaga, dobimo malo sredstev in z njimi vzdrževalci naredijo zgolj najnujnejša dela.« Ko jo pobaramo, kdo je poskrbel za novi videz prastarih stolčkov, pove, da so jih barvale kar zaposlene vzgojiteljice in pomočnice: »Malo smo prišle ob sobotah in smo si porihtale. To je vse naše delo, da smo lepili, barvali in poskrbeli za boljši vtis.«
»Ni vse tako grozljivo in kričeče, program poskušamo opravljati enako kakovostno pa tudi otroci niso tam, kjer je vlaga,« poskuša delo vzgojiteljic predstaviti direktorica Bratuževa. V bistvu pa so tudi vzgojiteljice žrtev (pre)ambicioznega načrta selitve vrtca, ki se že 17 let ne premakne nikamor: delajo v slabih, neprijaznih razmerah, ki se ne bodo izboljšale same od sebe. In vprašanje je, ali se bodo sploh kdaj. Eno stranišče in ena pisarna za 40 zaposlenih je njihov luksuz.
Srečni, če sploh dobijo vrtec
Droben kavelj je, da so Mačice ena izmed 11 enot ptujskega vrtca in da so vse druge zelo sodobne. Nekaj manj kot dvesto otrok, ki so v Mačicah, so pretežno otroci delavcev, saj ta enota deluje dvoizmensko: vrata odpre ob pol šestih zjutraj in jih zapre ob pol enajstih zvečer. »Tukaj nimamo vplivnih staršev, tukaj so otroci staršev, ki delajo, od trgovcev in medicinskih sester do uslužbencev iz banke, ptujske perutnine in tovarne v Kidričevem,« pojasni vodja. Ljudje, ki imajo vpliv in moč, svojih otrok nimajo tu, zato se nemara pod zdajšnjim županom ne premakne nič, enako je bilo pod prejšnjim. In kjer stvari ne napredujejo, pač propadajo.
Odidemo v spalnico in z njo povezano previjalnico, kjer se otroci ravno odpravljajo k počitku. Anzeljčeva staro previjalnico opiše z eno besedo: »Katastrofa.« Ploščice so popokane, v zatohlem prostoru je že zdaj čutiti vonj izločkov otrok. Kako je poleti, ko pritisne sonce? »Lahko si mislite, kako je delati z 20 otroki pri 30 stopinjah. Poleti je edina sreča, da je hodnik hladen, klime pa – tudi če bi bil denar – ne moremo imeti, ker imamo prenizke strope,« pojasni vodja enote. Nekatere omare na hodnikih so še starejše od vrtca, ki stoji slabega pol stoletja, in tudi poleg kuhinje je vidno, da je montažna stavba mimo zenita svojega obstoja.
Anzeljčeva ima tam tudi vnuka: »Tukaj je pri roki, ampak privoščila bi mu kaj boljšega.« Nedavno je šla na odprtje enega od oddelkov ptujskega vrtca, a si je pred vhodom vanj premislila: »Nisem se hotela doma žreti in sekirati, v kakšnem vrtcu je moj vnuk. Mi je potem preveč hudo.« V tem desetem bratu med ptujskimi enotami vrtca pa je kljub obupno slabemu videzu in stanju gneča, saj ni prostega mesta. Starši s službo so dandanes lahko srečni, če sploh dobijo prostor v vrtcu, izbirajo pa že dolgo lahko samo na papirju, ne v resničnem svetu.
Direktorica Bratuževa neštetokrat v zadnjih dneh – odkar se je na televiziji razkrilo slabo stanje v Mačicah in so nekatere druge vzgojiteljice dobesedno jokale – razlaga: »Nenehno prelaganje odločitve in nadomestitev je pripeljalo do tega stanja. Vrtec ni sam investitor oziroma vzdrževalec, da bi lahko sam odločal.« Zatika se pri denarju, ki ga na Ptuju raje namenijo za novo dvorano kot vrtec, dostojen času in napredku življenja v 21. stoletju. In ob slovesu se Anzeljčeva še enkrat spomni županovih obljub: »Na prireditvi vedno omeni, da bo uredil vrtec. Mislim, da bom takrat, ko pride ta dan, že v pokoju.«
