Gozdovi so brez 
gob, ne vemo, kaj se 
dogaja

LJUBLJANA, CELJE – Otroci rastejo kot gobe po dežju, pravi starodavni rek, ki pa bo očitno moral v pozabo. Gobe najbolj rastejo jeseni. »Gre za po vseh merilih najbolj primerno klimo za rast gob v vseh letnih časih, dovolj je vlage in hkrati ni prehladno,« poudarja tajnica Mikološke zveze Slovenije, velika strokovnjakinja in determinatorka Ana Ivanovič iz Celja.

»Toda gozdovi so prazni, ne vemo, kaj se dogaja,« je povedala pred dnevi. Lahko bi si mislili, spet ena gobarska, a izkazalo se je, da skrb ni iz trte izvita. Tudi nemški časnik Bild je denimo 2. oktobra objavil članek s pomenljivim naslovom: Gozdovi so prazni. Gobarji sprožili alarm.

Strokovnjaki ugibajo, ali je za pomanjkanje gob na nekaterih območjih morda kriva poletna suša, a po podatkih agrometeorološke službe letos ni mogoče govoriti o hudi suši, ampak tu in tam le o nižjih pretokih rek in rahlem znižanju podtalnice. Suša je letos močno prizadela le vinograde v Istri, povsod drugod pa je letina izvrstna.

Kot poudarja Ivanovičeva, je območje Slovenije izjemno rastišče gob v evropskem merilu. Mikologi ocenjujejo, da jih na naših tleh raste več kot 3400 vrst. Navadni smrtniki seveda poznamo le jurčke, lisičke, dedke, šampinjone, rdečo mušnico, marele..., golobice, denimo, pozna že precej manj ljudi.

Gobe so zmedene

Eden najvidnejših slovenskih mikologov Andrej Piltaver omenja predvsem dva možna vzroka, zakaj v tem času gobe ne rastejo: podnebne spremembe in opuščanje tradicionalnega gospodarjenja z gozdovi.

»Vzemimo primer marčevke, ene prvih spomladanskih gob. Ko so bile še zime z debelo snežno odejo, ki se je v pomladnih temperaturah stopila v žlobodro in dodobra namočila zemljo, je rasla ves mesec od konca marca do začetka aprila. Danes tega vzorca ni več in tudi take rasti pri marčevki ni več. Opažamo, da rastejo le kratek čas, morda nekaj dni, ko so razmere optimalne.« Takih primerov je še več. Podobno velja za dedke ali turke, ki so se praviloma pojavljali v obdobju dveh mesecev, od konca julija do začetka septembra. Ivanovičeva nam je povedala: »Pred dnevi je član našega društva našel dedke na Koroškem.« Precej nenavadna reč.

Piltaver se spominja, kako je novembra 2014 hodil po Halozah in se spraševal, kateri letni čas je: »Nenadoma sem opazil, da so bili oblaki na nebu aprilski, trava okoli mene je bila taka, kot bi bili konec avgusta, pihal pa je topel veter kot konec marca. Gobe so torej zmedene, saj ne vedo, kdaj naj pokukajo ven.«

Zanemarjeni gozdovi

Kot drugi razlog navaja opuščanje tradicionalnega gospodarjenja z gozdovi.

Gozd je bil nekoč del kulturne krajine, kar pomeni, da se je z njim gospodarilo, dračje pospravljalo, da se je gozdne košenice kosilo, danes leži po gozdu vsevprek, košenice se zaraščajo. Steljarjenje je prepovedano in po besedah gozdarjev za gozd škodljivo.

»Toda gobarji opažamo, da se na račun izginjanja mikoriznih gliv v gozdu razvijajo gniloživke, kar je razumljivo ob dejstvu, da ostaja v gozdu vse večja količina biomase, ki tudi fizično prekriva površino gozdnih tal in je za mikorizne gobe v gozdu vse manj prostora,« pojasnjuje Piltaver in dodaja, da zaradi obeh navedenih razlogov ni več mogoče slediti nekemu vzorcu rasti posameznih vrst gob.

»Včasih smo poletne jurčke nabirali poleti v gozdu, ki so pognali v tisti značilni specifični poletni sparini po prvih nevihtah. Danes ob tem koledarskem času ne boste našli nobenega, saj se namesto kratkih neviht vse pogosteje pojavlja monsunsko deževje ali dolgotrajna huda vročina in suša.«

Svet se je torej tudi pri gobah obrnil na glavo. »Preprosto ne morejo slediti hitrim spremembam. Vzemimo primer mavrahov, ki poženejo v lepem pomladnem vremenu brez vetra. Pomladi so vetrovne, ni več ustreznih razmer. Kot bi se v zaprtem gojišču šampinjonov ali šitak v trenutku pokvaril regulator temperature in vlage. Tako se dogaja v naravi.«

Piltaver ne verjame, da je za pomanjkanje gob kriva poletna suša, saj gozd zaradi akumulacije vode zlahka prenese dolgotrajne, več mesecev trajajoče suše.