NEUTRUDLJIV

Gozdni mož 15-krat prekolesaril svet

Objavljeno 04. maj 2016 16.32 | Posodobljeno 04. maj 2016 16.32 | Piše: Lovro Kastelic

Odkar mu je pred desetletjem zgorel dom, 72-letni Slavc Knafelj živi v gozdu nad Grosupljim.

Za 70. rojstni dan so mu prišli voščit tudi njegovi kolesarski prijatelji. Foto: Dejan Javornik

ZGORNJE DUPLICE – Tudi na silvestrski večer se ni dal prav nič motiti in je šel spat, tako kot vselej, že ob mraku! Zakuril si je, se pokril z obema odejama in prisluhnil tišini Kovačevca, kot se reče tej dupliški gmajni nad Grosupljim; kmalu bo že devet let, odkar mu daje zavetje prav ta gozd.

Slavc Knafelj je ime temu gozdnemu bitju, ki mu nekateri zaradi razkošnih brkov pravijo kar Cankar, spet drugi Pantani, saj je dupliški Krjavelj znan tudi po tem, da ga kar naprej videvajo na kolesu. Nekaj mora biti res hudo narobe z njim, če ne prikolesari mimo. Toda gozdni Slavc, ki resno kolesari že vse od leta 1960 in je svet obkrožil lastnonožno – izračunali smo, že petnajstkrat (!) –, sploh ni kar nekdo. V svoji starostni kategoriji, star pa je 72 let, je že dolgo med najboljšimi. Večkrat je, se rad pohvali, ugnal celo legendarna Andreja Boltežarja in Franca Škerlja, šampiona še iz jugoslovanskih časov!

Na lastne oči sem videl, da je delal tudi krepko več kot 20.000 kilometrov na leto. Pa saj to je noro, si najbrž mislite, noro, če ga ne poznate. Kolikokrat se iz svoje gmajne takole požene, denimo, 25 kilometrov proč k prijatelju v Ljubljano, vrhunskemu doktorju veterinarskih znanosti Tomažu Zadniku. Pri njem vselej dobi kaj dobrega za pod zob, tam malo pokuka v televizijsko okno, poboža jazbečarja Gandija ter jo ucvre nazaj domov, znova 25 kilometrov.

Zaspi s kurami in mački

»Pa kaj misliš, da sem kar naprej doma?!« je bil kar malo jezen in brž pojasnil, da gre, če ne gre seveda v Ljubljano ali kam drugam, kar trikrat na dan s kolesom v Grosuplje, tja in nazaj, 15 kilometrov, če pomnožimo s tri – dobimo 45! Na teden nabrca torej dobrih 350 kilometrov! Naprej ne bi množili, saj smo že prej ugotovili, da je svet prevozil že za Guinnessa, bolj nas zanima, po kaj vendar hodi kar trikrat dnevno v Grosuplje. Izstrelil je kot iz topa: ob osmih zjutraj, vstane pa že ob petih, gre najprej na kapučino v svoj najljubši grosupeljski Spar, kjer sede za mizico ob oknu in radovedno pogleduje po parkiriškem vrvežu.

Naslednjič pride v Grosuplje ob dvanajstih, toda takrat zavije v Hofer in kupi 1250-gramske konzerve s pasjo hrano. Pa ne za psa, temveč za svoje mačke! »Saj je vse isti drek, meso je meso,« je že zdavnaj ugotovil, pomembno je, da lahko v svoj obvezni nahrbtnik zbaše natanko štiri Rufusove piksne. In jih za tem jadrno odpelje k svojim dlakastim ljubicam – največ jih je imel 23, zdaj jih ima 14. Najbolj hudo mu je sicer še vedno za tigrastim veteranom, pove – Dido je doživel kar 15 let. »Umrl je povsem siv,« se zdi Slavcu še danes čudno, da se mu je s starostjo tako spremenila dlaka. Čeprav smo okoli njegove lesenjače (tu se zdaj grejejo mačke) in zabojnika, ki mu ga je, če se ne motim, podarila občina, videli polno praznih konzerv, ki so ležale v kupih (Slavc pravi, da jih pride nekajkrat na leto pobrat lastnik gozda, v katerem domuje, nekdanji grosupeljski župan Rudolf Rome), pravi, da njegove mačke sploh ne pojedo veliko, le dve konzervi dnevno. »Ne, res niso zahtevne.« Podobno nezahteven in skromen je tudi njihov lastnik. Kolikokrat so dobile še dobršen del njegovega obeda, recimo palačinke, za katere je pravi mojster. Prepričan je, da je človek bolj trpežen od mačk. Zato mu je hudo, ko zareže mraz. »Jaz lahko stisnem zobe tudi pri minus 20, mačke tega ne zmorejo,« je ugotovil.

In kdaj prikolesari v Grosuplje potem še tretjič? Pozimi je to približno ob treh. Takrat ponovno sede za običajno mizico v Sparu, a ni sam, ob njem je tedaj še Franček, ki je pred kratkim postal vdovec. Vzameta si čas in vneto kramljata.

Tako je bilo tudi na silvestrovo, ko je spet zaspal – s kurami. Ob polnoči pa ga je na lepem nekaj prebudilo. Pogledal je kot čuk ter planil kvišku, misleč, da je vojna. Pa ni bila. Le lokalci so želeli s pirotehniko vse skupaj zravnati z zemljo. »Donelo je kot v kakšni bitki,« je še pripomnil, saj tega preprosto ne mara, najbrž tudi zaradi dogodka iz ranega otroštva, zaradi katerega, pravi, se še danes trese.

Rojen kolesar

Rodil se je na Gorenjskem, v Zabreznici, mami Ani in očetu Avgustu, ajzenponarju, ki je čistil od premoga črne mašine in kotlovnice in bil po Slavkovem rojstvu, leta 1943, z družino premeščen v bližino Celovca. Na vrhuncu druge svetovne vojne je na Knafljeve, ki so živeli v čuvajnici, padla angleška bomba. »Počilo je kot kurba,« se spominja svojega najbolj oddaljenega spomina iz otroštva. Legenda pravi, da je bilo naokrog vse polno trupel, le Knafljevi so odnesli celo kožo.

Tako so odšli po vojni živet v Ljubljano – za Bežigrad, kjer je šel Slavko tudi v prvi razred. A ker se je težko učil, je šolanje zaključil na OŠ Janeza Levca, tam pa naravnost briljiral: »Od mene so vsi prepisovali naloge.« Poklica, ki bi mu bil pisan na kožo, ni nikoli našel. Našel je kolo. Ali pa kolo njega. To je ljubezen, ki traja že od leta 1960. To je bil tudi čas Juleta Kačiča, izjemnega kolesarja še iz časov Kraljevine SHS, in njihove znamenite gostilne, ki je danes ni več. To je bil čas brezalkoholnega kraherla, s katerim se je Slavc tako rad nacejal prav Pri Kačiču, in bil je to čas, ko je prvič sedel na favorita ter tako nascal brata Avguština, da se je kar kadilo. Za kolo je bil naravnost rojen, nekaj časa vozil še za Astro, pravi, da je bil leta 1970 tako republiški kot tudi državni prvak – le zakaj zaboga ga niso dali med profije?!

Gozdni mož

Na to je težko odgovoriti, tako kot tudi na vprašanje, kdo je bil kriv za požar v Kozlevčarjevi hiši v Zgornjih Duplicah, kjer je živel z mamo od leta 1967. Slavc trdi, da je dal na ogenj in šel samo po kruh. Da pa je v tem času maček tako nesrečno skočil na ror, da se je zanetilo in zažgalo. »Prav spomnim se, kako me je pričakal z osmojenimi brki...« Jasno je, da Slavc odtlej živi v gozdu. Čeprav se zdi, da je marsikaj načrtno pozabil, z veseljem priznava, da bi se, četudi ne bi bilo teh novoletnih rafalov, vsaj dvakrat v noči prebudil ter za hip prisluhnil radiu in didžeju Dadiju, ki vrti prav njegove najljubše, denimo »Presleyja, Jonesa, Humperdincka, Kovača, Čolića, Granato,« suvereno našteva Knafelj, brezzobi, a za svoja leta neverjetno fit. To je človek s pravo kolesarsko postavo (170 cm in 65 kg), ki ima v žepu za nameček še rekordnih 181 kolesarskih vzponov do turistične kmetije Pri Jakopcu, vse v enem letu!

In ki na teden, tako za higieno kot za kuho, porabi vsaj desetkrat manj vode, kot je porabimo mi! Da, to je mož, ki nima prav ničesar proti tej državi, imel pa bo, če ga bodo kdaj hoteli strpati v dom. »Dokler še migam in sem aktiven, ni govora!« Če bi ga kdo vprašal, kaj potrebuje, bi Slavc izstrelil: »Debeljši štiriinpolmetrski tram ter trimetrsko pločevino.« S čimer bi končno prekril svoj že rahlo upognjeni zabojnik. »In motorko!« je še zadonelo po gozdu.

Deli s prijatelji