Govorili so, 
da bo nema, 
danes 
že poje

Anja Smogavec iz Tinjske Gore nad Slovensko Bistrico se je rodila dva meseca prezgodaj, kar je pustilo usodne posledice. Končna diagnoza: neozdravljiva cerebralna paraliza. »Od vsega še najraje slišim, da sem gibalno ovirana. Čeprav imam uradno priznan status invalida, vem, da zmorem veliko več,« razloži absolventka fakultete za socialne vede, ki jo do diplome loči le še en izpit. Je tudi dokaz, kaj vse lahko človek doseže z vztrajnostjo in trdno voljo. Nikoli še ni vrgla puške v koruzo, v tem duhu je bila vzgojena. Mama Marjana in ati Ivan sta ji vedno v oporo, nista pa je pomilovala in zavijala v vato.

»Saj jima je bilo hudo, a mi tega nikoli nista pokazala. Na srečo nista verjela tistim, ki so napovedovali, da nikoli ne bom ne hodila ne govorila, kaj šele sama sedela. Ogromno sta telovadila z menoj in to vztrajnost ter trmo vcepila tudi meni,« pripoveduje Anja, prepričana, da si bo nekoč ustvarila družino. In da za to ni nobenih ovir.

Za nagrado knjiga

Ker ima veliko prijateljev, ki so ji pripravljeni ob vsakem času priskočiti na pomoč, sama prav tako vedno želi pomagati drugim. »Že v srednji šoli so mi vrstniki radi zaupali težave in skupaj smo iskali rešitve. Zato sem se odločila za študij na fakulteti za socialne vede. Najprej sem se vpisala na teologijo v Mariboru, a kmalu ugotovila, da to ni zame in ni v skladu z nekaterimi mojimi načeli,« razloži Anja, ki se s svojo gibalno oviranostjo nikoli ni pretirano obremenjevala. Saj se je kdaj kdo ozrl za njo, a je mamica rekla, da to ni nič takega, ker je res malo drugačna.

Ker se veliko giba, se njeno stanje ne slabša. Poleg tega je odločena, da je bolezen pri uresničevanju sanj ne bo ovirala. In je res ni. Že v osnovni šoli je rada pisala spise, pozneje so njeno nadarjenost opazili srednješolski profesorji. »V zadnjem letniku srednje ekonomske šole v Slovenski Bistrici me je profesorica prijavila na državno tekmovanje v pisanju esejev. Prvi trije so bili nagrajeni, in med njimi je bil tudi moj. Za nagrado so mi izdali knjigo z naslovom Pasti ljubezni, kot je naslov moje zgodbe. Zanimivo, da se šele zdaj zavedam pomena te nagrade in mi pomeni vedno več.« Že devet let za največji spletni portal narodno-zabavne glasbe Narodnjak piše prispevke, reportaže in intervjuje o tej zvrsti glasbe.

Presenetila atija

»Ni enostavno pisati o glasbi. Medtem ko na neki televiziji lahko vrtijo videospote, na radiu pa skladbe, je treba imeti v tem primeru veliko več informacij. Glasbena scena je pestra, prihajajo novi in novi ansambli, ki so vse mlajši in vsi si želijo uspeti tako kot Modrijani z Rožico. Ljudje pa v tej poplavi vedno težje ločijo zrno od plev, sploh ker jim mediji vsiljujejo nekaj, tudi če to ni dovolj kakovostno,« strne opažanja mladenka, ki prisega na melodije Lojzeta Slaka in Franca Miheliča.

Vedno si je želela, da bi bila lahko tudi sama na odru z muzikanti. Verjetno zato, ker je vselej občudovala atija, ko je nastopal s člani Bistriškega odmeva, še prej je bil pri Fantih izpod Rogle in Bratrancih. Trenutno poje le še v vokalnem kvartetu Odmev, ki večinoma prepeva na pogrebnih slovesnostih vse od Šentilja do Ljubljane. »Velikokrat ga ni bilo doma od petka do nedelje. Nikoli ne bom pozabila, kako je enkrat po dveh dneh v nedeljo zjutraj le prišel domov. A le toliko, da mu je mami oprala srajco, posušiti pa jo je morala s sušilnikom za lase, tako zelo se mu je mudilo naprej,« pripoveduje Anja.

Brez omejevanja

Želja, da bi tudi sama kaj prispevala v zakladnico narodno-zabavne glasbe, se ji je prvič uresničila pred štirimi leti. Takrat je z Ansamblom Roka Žlindre posnela skladbo Vem, nekje ljubezen čaka. Največje presenečenje pa je pripravila atiju za abrahama in mu voščila s pesmijo Vse najboljše, ati, ki jo je zapela z ansamblom Vikend. Besedilo je po njeni zamisli spisala Darinka Kovač, melodijo je ustvaril Miha Lesjak.

Tretjo skladbo z naslovom Moč prijateljstva je posnela z ansamblom Žvižg, luč sveta je ugledala šele pred kratkim. »Zame je bil šok, ko se je pet let mlajši sosed Rok Janžič, mladenič, s katerim sva skupaj preživela najzgodnejša otroška leta, čez noč z očetom odselil v Švico, saj sta šla s trebuhom za kruhom,« zaupa Anja okoliščine, ki so jo spodbudile, da je nastala tretja pesem. A se niti tu še ne bo ustavila, saj bo naslednjo skladbo, ki je že pripravljena, posnela z Veselimi Dolenjci. Počasi se jih bo nabralo dovolj za prvo zgoščenko. In to niso več sanje, temveč resničnost. In dokaz, da se človek nikoli ne sme omejevati. Da je treba vedno verjeti v svoje sanje.