Gotof je: grad duhov, tatov in narkomanov

Na rahli vzpetini ob vznožju Tičnice (460 metrov) ob cesti Maribor–Dravograd v Spodnjem Slemenu stoji mogočno poslopje gradu Viltuš z začetka 17. stoletja, ki je eden naših najlepših in največjih dvorcev. Vendar pa v zadnjih 20 letih zaradi brezbrižnosti njegove lastnice države (ministrstva za kulturo) naglo propada, čeprav ga je ta leta 1996 razglasila za kulturni spomenik in obljubljala, da bo zanj zgledno skrbela. Ko smo si ga sredi oktobra ogledali, sta bili zunanja in notranja podoba naravnost grozljivi, saj je od nekdanjega slikovitega dvorca pravzaprav ostala le lupina, a tudi ta je ponekod že resno načeta, čeprav so pred desetimi leti obnovili vsaj ostrešje in kritino.

Na bogato členjenem pročelju podolgovate stavbe v obliki črke L, ki je deloma eno-, deloma dvonadstropna, je le še slutiti zunanji grajski blišč, saj so posamezni fasadni elementi uničeni, stavbno pohištvo potrgano in okenska stekla razbita, načete so okenske preklade in okrušene obrobe, ometa ponekod sploh ni več, okolica je zanemarjena … Še strašljivejša je notranjost gradu, kamor smo po prislonjeni zasilni leseni lestvici prišli kar skozi na silo prebito odprtino ob zamreženem glavnem vhodu, ki jo sicer uporabljajo tatovi, potepuhi in narkomani. Ključa oziroma ključarja, za katerega smo prosili na ministrstvu za kulturo, zato v resnici sploh nismo potrebovali. Razdejani dvorec je pravzaprav »odprt« in med našim obiskom je vanj vstopila tudi radovedna, nad obiskovanjem gradov navdušena tričlanska družina iz Celja.

Uničena notranja oprema

Človek si res težko predstavlja, da je mogoče bogato notranjo opremo, po kateri je slovel viltuški grad, tako vandalsko uničiti. Od nje (tudi tiste, ki so jo pustili poznejši uporabniki prostorov) ni ostalo čisto nič: noben kos pohištva, ogledalo ali slika, ne straniščna školjka ne umivalnik, ne cela vrata ali celo okno, ne lestenec ne stikalo, nobena peč ali kamin, odnesli so talne obloge, lesene stopnice so odtrgali, historično stopnišče je močno poškodovano. Za zdaj je srdito uničevanje preživel le izjemen rezljan leseni strop v veliki dvorani, a so ga brezsramni uničevalci prav tako že načeli. Nepridipravi so vse, kar se je dalo, odnesli, nad pritrjenimi oziroma vzidanimi deli, ki so še ostali v grajskih prostorih, pa so se brutalno znesli. Bržkone tudi v znamenju kljukastega križa, ki so ga pustili za sabo na odstranjenem vratnem krilu. Vsepovsod pa ena sama nesnaga!

Dokaj zanemarjen je tudi angleški grajski park z ribnikom, saj zanj nihče stalno ne skrbi, le vrtnarji iz Arboretuma Volčji Potok ga občasno pokosijo. Za njegovo zasnovo, ki poleg domačih eksotičnih drevesnih vrst vključuje tudi številne eksotične, je poskrbel Oto von Badel, član rodbine, ki je dvorec kupila 1883. in mu po temeljiti prenovi v slogu angleške gotike za časa Tudorjev dve leti pozneje dala današnjo podobo. Takrat so pozidali tudi izstopajoč štirinadstropni stolp s strešnimi ogelnimi stolpiči. Z njim je Viltuš dobil videz gradu, saj je poleg zleknjene podolgovate, a vendar razgibane tlorisne stavbne gmote pridobil še ustrezno višino.

Neuspešno iskanje kupca

Leta 1927 je grad kupil lesni industrialec Peter Magerl ter ga namenil svojima vnukinjama Adeli in Magdaleni, ki sta bili njegovi lastnici do konca druge svetovne vojne (1943. so bili v njem gestapovski zapori), ko je bil nacionaliziran. Potem so tu nastanili vojne invalide in bolne pilote JLA, med letoma 1950 in 1988 pa je bil v njem Dom upokojencev Danice Vogrinec. Pozneje ga je ruška občina nameravala prodati najugodnejšemu ponudniku oziroma ga nameniti za višjo gostinsko in turistično šolo, toda iz vsega ni bilo nič, saj sta denacionalizacijski upravičenki Adela Zangl in Magdalena Fischer začeli postopek za vrnitev vsaki po polovico gradu, ki je trajal do leta 2008. Zahtevi sta bili zavrnjeni, a je država morala plačati 765.064 evrov odškodnine v obveznicah, pri čemer je bil Viltuš uvrščen na seznam 40 gradov, za katere je posebno zainteresirana.

Medtem ko je potekal denacionalizacijski postopek, je država dvorec Viltuš statično sanirala, obnovila ostrešje in kritino ter pozneje namestila nove žlebove (stare, bakrene, so odnesli tatovi!) ter za to porabila 475.511 evrov. Hkrati pa je dopustila, da so ga zlikovci nezadržno ropali in uničevali, na kar so selniška občina (po 1998., ko je bila ustanovljena), mariborska enota zavoda za varstvo kulturne dediščine, policija in posamezniki opozarjali direktorat za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, a se tam niso odločneje zganili, saj očitno niso vedeli in še vedno ne vedo, kaj bi z grajsko kulturno dediščino pravzaprav počeli. Zato so pred štirimi leti začeli mrzlično iskati kupca, a jim ga niti po dveh dražbah in neposrednem poizvedovanju še ni uspelo najti.

Ministrstvo bo proučilo

Morebitnega vlagatelja prej ali slej odvračajo cena (zadnja je bila okrog 700.000 evrov) ter obveznosti, ki ga čakajo kot lastnika razdejanega kulturnega spomenika državnega pomena. Obnovitveni posegi, ki jih je treba izvesti po vnaprej določenem restavratorskem programu, namreč niso ovrednoteni, tako da kupec ne more vedeti, koliko ga bo obnova stala, čeprav bi po približni oceni moral imeti – poleg kupnine – pripravljenih še najmanj osem milijonov evrov. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da za denar, ki bi ga država rada iztržila za izropani, prazni in poškodovani dvorec Viltuš, lahko marsikje v Evropi dobiš obnovljen in opremljen grad, v katerega se lahko takoj vseliš. Za znesek, ki zajema tudi stroške obnove, pa lahko v Avstriji, Nemčiji, Franciji, Švici ali Belgiji izbiraš med do potankosti urejenimi grajskimi biseri.

Na vprašanje, kaj namerava zdaj storiti lastnik viltuškega gradu, so nam iz njegove službe za odnose z javnostmi odgovorili: »Ministrstvo za kulturo bo proučilo dosedanjo strategijo oziroma ukrepe ravnanja s kulturno dediščino, ki je v lasti države, še posebno ko gre za trajno odsvojitev kulturne dediščine s prodajo zasebnikom ali z neodplačnim prenosom na novega lastnika, kot je bilo načrtovano v primeru več neuspelih poskusov prodaje gradu Viltuš. Po ugotovitvah komisije, ki je konec leta 2009 odločala o strategiji ravnanja s tem gradom, je bilo predvidenih več možnosti, saj gre za pomembni historični dvorec z ostanki izjemnega parka, ki leži blizu meje. Možnosti varovanja kulturne dediščine so seveda odvisne tudi od prihodnjih finančnih virov, namenjenih v ta namen. Glede na trenutno razpoložljiva proračunska sredstva, namenjena obnovi kulturnih spomenikov v lasti Republike Slovenije, lahko ministrstvo na gradu Viltuš zagotovi le najnujnejša vzdrževalna dela. V prihodnjem letu bomo v okviru razpoložljivih sredstev poskušali preprečiti zamakanja in zavarovali dostope do gradu.«

Ob našem predlogu, da bi lahko grad v takšnem stanju, v kakršnem je, resnemu interesentu ponudili za simbolično ceno, samo da bi se začela obnova in da bi naposled dobil odgovornega skrbnika, so nam na ministrstvu za kulturo pojasnili, da je njihova naloga varovanje kulturne dediščine, pri čemer pa morajo spoštovati zakonodajo. Zatrdili pa so, da bodo proučili možnost, da se vsaj najnujnejše zaščite zgodovinskega objekta in parka ob njem lotijo skupaj z občino Selnica ob Dravi, za katero je po besedah župana Jurija Lepa še posebno viltuški grajski park pomemben za razvoj turizma, zato se z njihovim turističnim društvom že dlje zavzemajo za njegovo ureditev in ohranitev.