Gostilna, tam, kjer bog roko ven moli

Osnovna značilnost slovenskih gostiln je bila in je gostoljubnost, saj je gostiti koga eno najplemenitejših dejanj. To lastnost so si pridobile po zaslugi številnih gostilničarskih družin. Velja namreč, da so jih upravljali lastniki in njihovi družinski člani in zaradi velikega osebnega interesa so še posebno lepo poskrbeli za goste.

Gostilne na Slovenskem so se začele razvijati v 15. stoletju ob tovornih poteh. Ker so tovor prevažali v glavnem s konji, so jim rekli kar furmanske. Poleg gostinskih prostorov so imele skromna prenočišča in hleve za konje. V obcestnih so bile takrat poštne postaje, poštne kočije pa so prevažale tudi potnike, ki so se med postankom podprli s hrano in pijačo. Tradicija se je nadaljevala še pozneje, le da so konjske vprege zamenjali tovornjaki in avtobusi ter seveda osebni avtomobili. Še pred desetletji smo jim rekli šoferske ali tovornjakarske.

V mestih in trgih so jih delili glede na stan gostov, ki so se zbirali v njih. Poznali so kmečke, obrtniške, brodarske, splavarske, rudarske, tovarniške, dijaške in študentske. Nekaterim v okolici mest so rekli kar nedeljske, saj so se meščani s kočijami in tudi z vlakom zapeljali tja samo ob nedeljah. Boljše so imele lovske sobe, okrašene s trofejami. V nekaterih so imela sedež stalna omizja, pogosto so v njih domovala kulturna in športna društva. Gostilničarji so bili, poleg župnikov, učiteljev in zdravnikov, na vrhu lestvice uglednežev. Pogosto so jih izvolili za župane.

Preporod slovenskih gostiln, ki so jih po vojni za nekaj časa celo podržavili, se je začel v 70. letih prejšnjega stoletja. Takrat so si lahko tudi tisti z nižjimi dohodki privoščili kosilo ali večerjo. S širjenjem motorizacije so zaživele primestne, potreba po zahtevnejši kulinariki pa je prišla s tujimi turisti. Po nekajletnem zatonu zaradi krize po osamosvojitvi se je začel hiter razvoj gostinstva, ki je tudi daleč čez mejo slovelo predvsem po odlični gastronomiji, podprti z odličnimi slovenskimi vini. Žal se je prav v teh letih vzpona prenekatera gostilna zaradi grabežljivosti novodobnih podjetnikov v gostinstvu spremenila v lokale hitre prehrane ameriškega ali celo orientalskega tipa, kar me zelo žalosti.

Slovenskemu gostinstvu je škodo povzročilo gostinsko šolstvo, ki dijakov ni učilo spoštovanja tradicije, vsekakor pa smo največjo škodo naredili v zadnjem času, ko smo popolnoma liberalizirali zaposlovanje v gostinstvu. Včasih so morali lastniki opraviti mojstrski izpit, zdaj pa lahko odpre lokal vsakdo, če le ima podjetniško željo in denar.

A prave slovenske gostilne so se ohranile tudi v času divjega neoliberalizma, tudi po zaslugi akcije Gostilna Slovenija pod okriljem Obrtne zbornice Slovenije in Slovenske turistične organizacije. Po strokovnem izboru največjega poznavalca razvoja slovenskih gostiln, etnologa prof. dr. Janeza Bogataja, so gostilne označene z najstarejšim znakom za to dejavnost. Žal je po odličnem začetku dobro zastavljeni projekt zastal, ker je zmanjkalo denarja.