NA KOŽO

Gosposko slovo

Objavljeno 13. junij 2017 00.35 | Posodobljeno 13. junij 2017 00.36 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Z dostojnim slovesom igralcev se krepi tudi kult reprezentance.

Le kdo Milivoju Novakoviću v Stožicah ni privoščil tako lepega zaključka nogometne kariere, v kateri je prehodil trnovo pot od avstrijskih zakotij do nastopov in zadetkov na veliki sceni v dresu slovenske reprezentance? Igral je tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki 2010, letos je prišel do prve klubske lovorike v dresu Maribora, v obdobju igranja za Köln pa je z zadetki in pristopom tako navdušil navijače, da so mu kot enemu redkih izbrancev spisali himno.

V Nemčiji je doživel svoj igralski vrhunec, toda ko je šlo za reprezentanco, je kljuboval klubskim šefom. Ne pozabimo, da si je nakopal jezo, ko ni uslišal njihovih želja, da bi v dobrobit kluba in lastnega zdravja izpustil reprezentančne akcije. Ko je šlo za Slovenijo, pri njem ni bilo pomislekov, čeprav je znal biti zelo kritičen tudi do vodstva izbrane vrste, ko ni bilo vse na vrhunski ravni. Sedemnajstletni karieri v Avstriji, Bolgariji, Nemčiji in na Japonskem je sledila še sezona in pol v Mariboru, s čimer je Ljubljančan pošteno razkuril someščane in privržence Olimpije. Ker je vselej hodil po svoji poti, se ni preveč oziral na žaljivke. Čeprav je za Olimpijo uspešno igral v mlajših selekcijah, so se mu takrat za Bežigradom odpovedali. Nekoč je dejal, da ni hotel plačati za vstop v prvo moštvo, po drugih pripovedovanjih so ga ocenili kot prešibkega za resen članski nogomet.

V obeh primerih je šlo za veliko zmoto. Skoraj 20 let pozneje je bil do zmajev povsem hladen. Nagrado je, kot rečeno, dobil z letošnjo osvojitvijo naslova državnega prvaka, še večje darilo pa sta z ženo Martino decembra dobila v sinu Nikolasu. V njuni družbi se je Novagol poslovil od soigralcev in navijačev, potem ko je zabil še svoj zadnji gol. Zares veličastno in gosposko slovo! Tudi zato, ker je poudaril, da bi si tega zaslužili še drugi fantje, ki so soustvarjali športne uspehe nacionalnega moštva. Robert Koren, Samir Handanović, Nejc Pečnik, Mišo Brečko, Zlatan Ljubijankić, pa tudi še prej Zlatko Zahovič in drugi člani njegovega rodu bi si zaslužili dostojnejši odnos vodstva Nogometne zveze Slovenije. Tudi tako se namreč gradi in krepi kult reprezentance.

Deli s prijatelji