Gospodinje z zlatimi rokami

Do 2. januarja se bo v slovenskih Atenah – velikolaška pokrajina zaradi kulturne dediščine, ki je pomembna za nacionalno zgodovino, in tudi mož, ki so tam privekali na svet, nosi ime po zibelki literature – zvrstila vrsta dogodkov, povezana z božičnimi in velikonočnimi prazniki.

Antonija Purkart, Magdalena Peterlin in Draga Ponikvar (z leve)

Tudi peka kruha v krušni peči, ki so jo pred petimi leti kot svojo novo dejavnost dodale članice tukajšnjega društva podeželskih žena. Skupaj z Zvezo kmetic Slovenije so pripravile prvo državno ocenjevanje kruha, pečenega v krušni peči. Pobudo je dala članica Zdenka Škrabec.

Četrt stota vzorcev

Lani so bili v tem času šporheti bolj mrzli, saj se ve, zakaj, letos pa so se gospodinje ne glede na trenutne razmere opogumile. Nadele so si predpasnike, zmlele pšenico z domačih njiv in … »Doma zmleto, doma pečeno. Peke kruha se lotimo po starih receptih, istočasno pa se zavedamo svoje dolžnosti, da to prenesemo našim zanamcem,« je dejala Magdalena Peterlin, predsednica DPŽ Velike Lašče, ob letošnjem ocenjevanju, ki je tako kot leta prej potekalo v zadružnem domu na Robu. Prinesli so 25 vzorcev pečenega kruha, največ iz osrednje Slovenije in Dolenjske.

Otroci so prispevali vasico iz papirja. Fotografije: Milan Glavonjić

Komisija pri ocenjevanju ni imela lahkega dela, saj so morali predvsem z občutkom pretehtati vsak primerek: obliko, barvo, videz in vonj, površino skorje, videz sredice, povezanost skorje in sredice, njeno enakomernost in elastičnost in še kaj. »Pred dvema letoma kakovost spečenih kruhov ni bila po meri komisije, letos pa so, če tako povzamem, okusi prijetno presenetili; kar 24 vzorcev je prejelo zlato priznanje in le eden srebrno. V teh prostorih tako praznično diši, da nas je vse prevzelo,« se je pohvalila Peterlinova, ki je ob razstavljenem kruhu pokazala tudi del orodja, ki so ga uporabljali od setve do žetve pšenice.

»Takšnega imamo tudi mi doma. To je srp,« je na vprašanje, kaj drži v roki, Magdaleni odgovor izstrelil tretješolec, ki je bil takrat z razredom na obisku razstave. Največja umetnost je, kako pripraviti peč, da je ravno prav topla, je učiteljicam in radovednim otrokom razlagala Magdalena. Dva dni prej jo je treba zakuriti s suhimi bukovimi drvmi, da kruh ne dobi kakšnega drugega vonja. Biti mora dobro razgreta, kar ugotovimo s pestjo koruznega zdroba; če je mehke rumene barve, se v peč položi zmešano testo iz enega kilograma moke.

»Od nekdaj rada pečem tudi kruh, sicer pa se od začetka udeležujem ocenjevanja, za katerega je pobudo dala naša članica Zdenka Škrabec. Pri tem mi pomagata tudi hčerki, ena še posebej. Jaz pripravim peč, potem se lotiva dela,« je na svoj kos kruha pokazala Antonija Purkart. Tudi druge gospodinje z dolgo kilometrino ob krušni peči so že v mladih letih spoznale, kako pomembna je za dober kruh, od nekdaj osnovno jed, priprava peči. »Ja, to najbolj šteje,« nas poduči Draga Ponikvar, ki je tudi praporščakinja v društvu, v kraju in okolici je znana kot gospodinja z zlatimi rokami, saj opravlja vsa kmetijska dela, ki jih sicer moški.

»Z leti ugotoviš, kdaj je treba testo pripraviti za v peč, ki je enakomerno segreta do 200 stopinj, da bi imel hlebček zadostno skorjo. Seveda temperaturo nastavljamo po občutku. Drugače je to izgubljeni čas.« In, pristavi Magdalena, tako kot pri vsakem delu je tudi pri peki kruha še kako pomembno dodati vsaj ščepec ljubezni. Pri pripravi razstave so sodelovali učenci podružnične šole na Robu, ki so iz papirja izdelali vasico v snegu ter domišljeno okrasili dvorano.