Minuli teden smo izvedeli, da je razvpiti poslovnež priznal krivdo zlorabe položaja in poslovne goljufije in se s tožilstvom pogodil za štiri leta zapora na odprtem oddelku. Gre za zelo blago obliko prestajanja zaporne kazni. Znesek oškodovanja znaša 34 milijonov evrov. Izračun kaže, da je dobil v povprečju za vsakih 23.000 evrov oškodovanja po en dan zapora na odprtem oddelku. Marsikdo je ob tem pomislil, da bi za ta denar tudi sam z veseljem prestajal tako blago zaporno kazen. Povprečna letna plača v Sloveniji znaša okrog 18.000 evrov na leto, pri čemer okrog dve tretjini zaposlenih prejme manj. Ob tem sem se spomnil profesorja gospodarskega prava, ki je v šali študentom nekoč dejal, da v pravu velja načelo »Če že kradeš, potem kradi na veliko«, ker te noben sodnik ne more obsoditi za toliko, kot bi si dejansko zaslužil.
Žal to ni več šala, ampak slovenski vsakdan. Če bi navaden delavec v podjetju ukradel predmet manjše vrednosti, bi ga hitro in učinkovito sankcionirali. V primerih velikega gospodarskega kriminala pa se leta in leta ne zgodi nič, če pa se že, pa kazni ne odražajo pridobljene koristi. Najbolj problematično pri vsem skupaj pa je, da se lahko upniki, med katerimi so pogosto država oziroma državne banke, praviloma v večini primerov za povzročeno škodo obrišejo pod nosom. Tudi tisti redki »poslovneži«, ki so pri nas obsojeni, končajo v osebnih stečajih, njihovi sorodniki ali zelo dobri znanci pa čez noč obogatijo.
Nobelov nagrajenec in utemeljitelj moderne institucionalne ekonomske teorije Becker je dokazal, da na ravnanje posameznika vpliva verjetnost, ali bo nezaželeno vedenje oziroma nespoštovanje pravil sankcionirano ali ne bo. Neučinkovitost pravosodnih institucij je v Sloveniji pravi »humos« za spodbujanje spornih menedžerskih praks. Z izrečenimi kaznimi, če do njih sploh pride, in predvsem z nemočjo, da bi posameznik odgovarjal sorazmerno nezakonito pridobljeni koristi, pa pravosodje sporoča, da se gospodarski kriminal v Sloveniji splača.
