Nobelov nagrajenec za književnost William Golding je v romanu Gospodar muh alegorično ponazoril, kaj se zgodi skupini otrok, starih od šest do dvanajst let, če se po strmoglavljenju letala »rešijo« na osamljeni otok, kjer ni ne staršev, ki bi jih lahko varovali, nadzirali in jim pomagali, ne nobenega drugega odraslega. Otroci si sicer najprej za vodjo izberejo Ralpha. Kmalu pa manjšini otrok tradicionalna kulturna in civilizacijska pravila, ki jih pooseblja (zagovarja) Ralph, niso več pogodu. Prepuščeni samim sebi se razdelijo v dva tabora, ki sta drug do drugega vse bolj, celo odkrito nestrpna. Manjšina, ki ji je Ralph v napoto, medtem že preraste v nasilno večino.
Ko sem predvčerajšnjim na tretjem programu TV Slovenija spremljal polemiko dveh taborov na seji parlamentarnega odbora, sem se spomnil Gospodarja muh. Predstavniki parlamentarne večine so trdili, da referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni dopusten, da bi bil celo protiustaven, ker bi njegov rezultat lahko oškodoval istospolno usmerjeno manjšino državljanov. Predstavniki parlamentarne manjšine (SDS in NSi) pa so zaman ugovarjali, da niti v interesu manjšine ne bi smeli onemogočati referenduma, ki pomeni najvišjo obliko demokratičnega izrekanja. Včeraj se je na izredni seji državnega zbora spopad ponovil. Parlamentarna večina je vztrajala, da bi referendum protiustavno spodbujal k neenakopravnosti na podlagi spolne usmerjenosti. Parlamentarna manjšina ji je v imenu tistih, ki jim je parlamentarna večina pripravljena kratiti z ustavo zagotovljeno pravico do referenduma, zaman ugovarjala, da je sicer res mogoče razpis referenduma zavrniti, vendar šele takrat, ko je nekdo že vložil zahtevo zanj, ne pa (vna)prej. Ali lahko manjšina v parlamentarni dvorani večini prepreči, da jo v interesu družbene manjšine preglasuje? Ne. Kdo lahko preglasuje parlamentarno manjšino in, na primer, določi, kdo bo smel poslej posvajati otroke? Jasno, večina. Že oče eksistencializma Søren Kierkegaard je opozoril, da nas lahko zavedejo zgolj v dveh primerih: ko verjamemo nekaj, kar ni res, ali ko nočemo verjeti tistega, kar je. Tudi pri referendumih je tako. Pa je prav, da parlamentarna večina s preglasovanjem odloča, kaj je protiustavno?
