Gospodar v koruzni kup skril babo

Jesen rumena, dobra žena je ljudska poved. Ni povsod le rumena, ponekod je rjavo rdeča in vseh mogočih odtenkov tja do zlate. Res so najbližje zlati barvi koruzna zrna.

Se še kdo morda spominja, kako so dišali koruzni žganci, ko so jih stare mame kuhale v lončenih piskrih v krušnih pečeh? Ja, to je za starejše nostalgija, za mlade pa kar pojem iz »zgodovine« življenja v naših krajih pred nekaj desetletji. Predno so koruzni žganci, zabeljeni z ocvirki, zadišali na mizi, je bilo treba opraviti veliko dela. Koruzo je bilo treba posaditi, okopati, polomiti koruzne storže, jih oličkati, posušiti, zružiti ali zrohkati, kot pravimo na Moravškem, jo odnesti v mlin, kjer je mlinar zmlel koruzo v moko ali zdrob.

Pekli kruh in kuhali polento

Ličkanje, lupanje ali kožuhanje koruze, kot pravimo temu opravilu po raznih krajih naše domovine, je poleg trgatve spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Skoraj vsaka kmetija je imela posajeno koruzo, saj je bila pomembno živilo za ljudi in živali. Iz koruzne moke so pekli kruh, kuhali žgance, jo mešali z belo moko in tako prihranili nekaj pšenične. Iz koruznega zdroba so kuhali polento in jo zabelili z ocvirki, zraven pa za zajtrk ponudili še skodelico mleka. S takšnim zajtrkom so zdržali do kosila, včasih so mimogrede pojedli še kakšno jabolko. Res, zdravo so nekoč živeli, čeprav mnogi pravijo, da so bili revni.

Koruzo so sejali na vsaki kmetiji, jeseni je bilo treba pridelek pospraviti. Na vasi so živeli v sožitju med naravo in ljudmi. Tako da so si pomagali pri delih na polju. Po opravljenem delu so imeli likof, zaključek dela z malico, ki so se ga veselili stari in mladi, saj se je večkrat spremenil v pravo veselico, na kateri so fantje osvajali dekleta.

Dobra letina

Domači so zrele koruzne storže polomili na njivi in jih pripeljali domov. Pred podom so naredili velik koruzni kup, v katerega je gospodar skril babo, steklenico domačega žganja. Tako je bilo vse pripravljeno za ličkanje. Ličkarji bodo vsak koruzni storž odvili, koruzne storže zvezali po dva in dva, zložili v kupe, ki jih bodo odnesli pod kozolec in obesili na rante, kjer se bodo na zraku lepo posušili.

Moravški rokodelci smo tudi letos ličkali na Zgornji Dobravi Pr' Makovc, kjer koruzo še vedno pridelujejo tako kot nekoč. Posadijo jo ročno, prav tako okopljejo, polomijo storže in naredijo koruzni kup, v katerega gospodar Lado skrije babo. Na ličkanje so povabili sorodnike in prijatelje.

V garaži nas je čakal zelo velik koruzni kup, bil je kar dvakrat večji kot lani, smo ugotavljali. Gospodar nam je razložil, da je bilo letos vreme prav primerno za dobro letino koruze. Ob kupu so bile postavljene klopi, na katere smo sedli, in začeli delati, ličkarji in ličkarice so počasi prihajali in zbralo se nas je kakih dvajset. Domači sin Toni nas je postregel s pijačo dobrodošlice, saj gre tako delo bolje od rok.

Povezane koruzne storže na skedenj

Z veliko zagnanostjo smo odstranjevali ličje in si ogledovali koruzne storže različnih barv. Resnično so bili barviti, saj so bili temno rdeči, sivi, rumeno sivi, zlato rumeni in pisani. Koruzni kup se je hitro manjšal in sosed je našel babo. Vsi smo v en glas zavriskali od veselja, po tihem pa upali, da je v velikem kupu skrita še kakšna, saj je bil dolg dobrih deset metrov. Delali smo hitro, in glej, Marjana, ki je nazadnje ličkala pred 25 leti, je našla drugo babo. Res sem srečna, je povedala, da sem jo ravno zdaj našla, ko moram oditi pred tovarno počakat moža, ki gre iz druge izmene. Koruzni kup se je manjšal in manjšal in prav pred koncem je Mojca našla tretjo babo. Kupi oličkanih in povezanih koruznih storžev so se večali, koruzne liste sta Lado in Toni sproti nosila na skedenj, kjer se bodo posušili. Vsi smo bili zadovoljni, da smo delo opravili v enem večeru, saj smo mislili, da bo treba ličkati dva večera.

Gospodinja Mimi nas je povabila nadstropje višje, kjer je pripravila likof. Zelo so se nam prilegli obara, domač kruh, ocvirkova potica, miške, svež mošt iz jabolk in dišeče domače grozdje. Ker pa likofa ni brez harmonike, je na gospodarjevo zaigral kar bratranec Srečo, mi pa smo skupaj zaplesali in zapeli. Tako smo vsi skupaj podoživeli življenje in delo na vasi, kakršno so živeli naši starši in stari starši. Okoli polnoči smo se poslovili in Makovčevim obljubili, da prihodnje leto spet pridemo na koruzni kup.