Gospodar hladen, ko crkujejo ribe

PESNICA – Vročina je povzročila sušo, ki je poleg rastlin prizadela tudi živali, še posebno vodne. Že zelo hudo je na Perniškem jezeru v občini Pesnica. Zapornic, ki jih je pred več kot mesecem ob udaru poškodovala strela, nihče ne popravi. Že zaradi tega znižano gladino je suša še poglobila. Ribogojniška družba Ribe Maribor, ki je večinska lastnica jezera, krivdo za pogin več sto kilogramov rib hladnokrvno pripisuje naravnim silam. Da poškodovane zapornice ne delujejo, je po mnenju direktorja in solastnika družbe Dušana Rapoca kriva le strela.

Na pragu je pogin še večjih razsežnosti. Pa ne bi bil nujen, če bi jezero le imelo skrbnega gospodarja. Najprej bi moral pospraviti mulj, ki je zažrl že pol jezera. Zdajšnjemu kot da ni to nič mar.

Da v preplitvem in pretoplem spodnjem delu Perniškega jezera že dva tedna poginjajo ribe in drugi živelj, nas je upravičeno ogorčen obvestil domačin Franc Čep. Življenjske razmere v mlakuži so iz dneva v dan slabše in iz nje vse bolj zaudarja. Povrhu ni mogoče pospraviti razpadajočih poginulih rib, saj do njih na plitvini ni mogoče s plovilom.

Okoliški prebivalci so za podoben pogin že leta 2010 krivili projektante avtoceste med Mariborom in Lenartom, ki poteka čez jezero in naj bi grobo posegla v vodni režim doline. Težko tudi razumejo, zakaj so avtomatske zapornice v dežju spuščene, v suši pa dvignjene.

Ne zdi se pa tako tragično vsem, na primer direktorju Dušanu Rapocu, ki plačuje koncesijo za jezerski ulov, saj pojav neprizadeto analitično razloži: »Zaradi premajhne količine vode in previsoke temperature zraka pride do pomanjkanja kisika v jezeru, čemur sledi pogin.«

Poleti 2010 je bilo sicer še huje, a tudi tokratna za zdaj še nekoliko milejša različica razburja okoličane. Ne pa direktorja Rapoca, ki pomirja: »Izpad elektrike in udar strele sta ob zadnji nevihti, od česar je že dober mesec, poskrbela za nevšečnosti na avtomatizirani zapornici ob avtocestnem odseku. Dvignilo je zapornico in jo privzdignjeno tudi zadržalo. Vzdrževalci so relativno hitro posredovali, a je v tem času izteklo nekaj vode, kar se po tako dolgotrajni suši, kot je zdajšnja, enkrat seveda mora poznati. K sreči je tokrat poginilo samo dobrih sto kilogramov po večini tako imenovanih plevelnih rib, babušk, torej dokaj nepomembnih vrst, medtem ko so pred tremi leti nasrkale tudi plemenite, med njimi kapitalski smuči in somi, ki naj bi bili težki celo do 70 kilogramov.

Smrad, ki moti predvsem lokalne prebivalce,« pojasnjuje Rapoc, »je del naravnega procesa in bo ob močnejšem dežju izginil.«

Težava je tudi, pravi, ker so letošnje vremenske razmere zelo nepredvidljive.

Pritrjuje mu sodelavec, vzdrževalec jezerskega zgornjega ribnika Darko Knuplež: »Že najmanjša količina dežja bo naredila ogromno koristi. Za zdaj je oškodovan le spodnji del, kjer je manj rib, v zgornjem, kjer jih je glavnina, še ni razlogov za bojazen. Menim, da bo tako tudi ostalo, kljub temu pa moramo v prihodnjih dneh ali tednih, dokler še ne bo dežja, z vodo ravnati racionalno.«