Včeraj je končno ponehala burja, most, ki Krk povezuje s kopnim, so spet odprli. Po pripovedovanju domačinov neobičajno močna za sredino poletja je brila tri dni, tako da smo čofotanje zamenjali z izleti, v splošno ogorčenje najmlajših dveh včasih tudi poučnimi – najstarejši se jim je izognil, pri sedemnajstih ima pravico do fuzbala in navijačic.
Ampak v akvariju v Baški je bilo vsem čisto fajn, ob oradah, ki jih sicer raje gledam na žaru, so v steklenih kletkah lenobno plavali morski kužki, kirnje, raže in morene z zmedeno zabodenim pogledom. Zmotili pa so me napisi: ribe so poimenovane v hrvaškem in še devetih tujih jezikih, med katerimi ni slovenščine (posekali so menije v restavracijah, kjer so hrvaščini dodani samo štirje tuji jeziki, tudi med temi kajpak ni jezika nas, najštevilnejših turistov). Pozornost je, denimo, posvečena Rusom, Poljakom in Slovakom – pa turistov iz teh držav na vsem otoku ni toliko, kot je Slovencev na Punatu.
Hrvatom se zdi samoumevno, da jih Slovenci razumemo, če drugega ne, zaradi (so)žitja v Jugoslaviji. Saj midva z ženo jih, toda zakaj bi jih najini otroci? Zakaj bi dvanajstletnica in trinajstletnik, ki se o Jugi ne učita niti v šoli in ne preživljata vsakega poletja na Hrvaškem, nujno znala hrvaško?! Po tej logiki bi morala obvladati še italijansko, nemško in madžarsko – tudi v te sosednje države nas je že zanesla pot.
Pa jezikovna ignoranca Slovencev ni moj edini očitek južnim sosedom. Turizma se enostavno ne znajo iti. Vasi so zanemarjene, dvorišča neurejena, v vsaki vegasti lopi pa uredijo apartma. Vsi bi se, z minimalnim vložkom, preživljali s turizmom. Ponudili malo, zaslužili veliko.
Pripetljaj moje tašče izpred dveh tednov je zgovoren primer: po kopanju se je hotela posušiti v senci in je, namesto da bi odštela 20 kun za sončnik, legla pod oljko. Pa se je popoldne jelo prevešati v večer in je sonce daljšalo sence, tista z bližnjega sončnika je prekrila taščine noge. Ni minila minuta, ko je prihitel in jo zbudil vsemogočni upravljavec sence: »Gospa, umaknite se s tele sence ali pa plačajte 20 kun!«
Najlepša obala v Evropi ni dovolj. Prenekateri dopustnik jo bo zapustil z grenkim priokusom, da je res plaval v lepem morju, pri tem pa bil balkansko postrežen, na suho nategnjen.
Jasno: svetle izjeme obstajajo, toda splošnega vtisa ne popravijo.