Kostanjevica na Krki • Zbirateljstvo je nam navadnim smrtnikom kar malce nerazumljiva strast. Ne vem, ali bi se peljal na Ptuj po razglednico. Toda če zbirateljev ne bi bilo, bi bili muzeji prazni. Tako je tudi danes 51-letni avtomehanik Boris Jevšnik iz Kostanjevice na Krki, kamor se je preselil s Senovega, rudarskega kraja pod Bohorjem, začel zbirati rudarsko opremo že v osnovni šoli.
»Ko sem bil v drugem razredu osnovne šole, je oče Slavc prinesel domov karbidarico, jamsko svetilko. Na začetku sedemdesetih so jih opustili in nadomestili z električnimi, akumulatorskimi,« pove Jevšnik.
Potem je oče prinesel domov bakelitno čelado, ki so jih v istem obdobju knapi zamenjali s plastičnimi. Jevšnik v razigrani mladosti ni ničesar zavrgel: »Kot da bi vedel, da človek enkrat tudi odraste in začne spoštovati dediščino svojih staršev.«
Vsi njegovi predniki so bili rudarji na Senovem: »Stari oče, oče, stric in vrsta sorodnikov. Ne nazadnje je tudi mama delala pri Rudniku.«
V začetku devetdesetih je začel zbirati vojaško opremo in imel razstave na gradu Rajhenburg v Brestanici in v vojašnici Cerklje ob Krki. Potem se je nekega dne spomnil na karbidarico svojega očeta. »Preskusil sem jo, po štiridesetih letih je delovala brezhibno. Jevšnik pojasnjuje: "Karbidarice so bile jamske rudarske svetilke, poenostavljeno povedano so imeli v spodnjem delu prostor za karbid, nad njim pa rezervoar za vodo. Ko si odprl ventil, je voda stekla na karbid, nastal je plin acetilen in svetilka je zagorela.«
Od 24 karbidaric, kolikor jih ima Jevšnik danes v svojem miniaturnem muzeju, jih deluje 80 odstotkov.
»Gre mi tudi za to, da stvari delujejo. Gori tudi vseh šest ziherc, to so varnostne svetilke, ki so knape opozarjale na metan ali na povišanje CO2 v jami. Če se je centimetrski plamen povečal, je bil to znak za metan, če je upadel, se je nabiral ogljikov dioksid.«
Niti sam ne ve, koliko starih rudarskih predmetov mu je uspelo zbrati v zadnjih letih, zdaj se pripravlja na popis in katalogiziranje, kar bo trajalo.
Poleg orodja, krampov, sekir in lopat nam je padla v oči srčasta lopata, s katero so knapi metali premog na tekoči trak ali jamski vagon, ki so mu vsi v rudarskem žargonu rekli bulič. »Dobil sem ga od prijatelja, postavili smo tirnice in zraven postavili originalni tunelski kamen z oznako razdalje 0,2 km, kar je pomenilo še 200 metrov do konca predora v Brestanici, kamor so vozili premog na železniško postajo.«
Sredi muzeja ima na verigi obešeno rudarsko obleko s čelado. Knapi namreč včasih niso imeli omar, ampak so imeli opremo navezano na verigo visoko pod stropom.
Morda največja zanimivost Jevšnikove zbirke so stare rudarske usnjene čelade: »V nasprotju s splošnim prepričanjem so rudarji v 19. stoletju nosili klobuke ali pač, kar so imeli. Nato so prišle usnjene čelade, šele nato bakelitne in plastične.« Usnjene rudarske čelade so stare več kot 100 let in so danes redke.
In kje dobi predmete? »Večino sem jih dobil od znancev in dobrih imetnikov, nekaj tudi z zamenjavo s kakšno vojaško opremo.« Največ muzealij je iz danes zaprtega Rudnika rjavega premoga Senovo, nekaj je dobil tudi iz Velenja, Laškega in Trbovelj.
Jevšnik razmišlja o razstavi, a se tudi zaveda, koliko dela ga čaka. Že zdaj pa je jasno, da je Jevšnikova zbirka verjetno največja in najlepša zasebna rudarska zbirka v Sloveniji.
Knapovsko življenje je bilo težko, vsak dan v temi in blatu in v nevarnosti, ki si je danes ne predstavljamo. Jevšnik ima razstavljene tudi fotografije prijatelja Antona Petroviča, ki je v osemdesetih fotografiral rudarje v jami. Z njih je razvidno, kako so si zaslužili vsak dinar, tolar plače in prav vsak evro pokojnine. |