Gorenjska, gremo gor!

Gorenjska banka, Gorenjska gradbena družba, Gorenjski muzej – Prelepa Gorenjska, Gorenjske lekarne, Elektro Gorenjska, Gorenjska turistična zveza, Gorenjski glas, GTV – Gorenjska televizija, Gorenjska plaža Tržič, Gorenjska predilnica Škofja Loka, Gorenjska hiša otrok Radovljica, Agro Gorenjska, Ajda Gorenjska, Gorenjka Lesce, Gorenjska, dežela gora, jezer in slapov, Center Gorenjska, Osnovno zdravstvo Gorenjske OZG Kranj, Gorenjska Gremo gor …

Seveda obstaja še obilo drugih, v katerih je samostalniško ali pridevniško uporabljena Gorenjska. Večino naštetih ima svojo dejavnost predvsem v tisti Gorenjski, kot si jo zamišlja večina ljudi, brez ozemlja, ki ga zasedajo občine Komenda, Vodice, Medvode, Mengeš, Trzin, Kamnik, Domžale, Lukovica in Moravče. V njih živi okrog 115.000 ljudi.

Kranj oziroma kranjska mestna občina s svojim ozemljem, podobnim orlu na grbu z enajstimi peresi na vsaki peruti, naj bi bil prestolnica Gorenjske z okrog 205.000 Gorenjci. Ta Gorenjska, od Rateč do Jeprce ter od Zgornjega Jezerskega do Žirov, zajema raznotere občine Kranjska Gora, Jesenice, Žirovnica, Gorje, Bled, Bohinj, Radovljica, Tržič, Jezersko, Preddvor, Naklo, Cerklje, Šenčur, Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Žiri in Železniki. Kar štiri od njih mejijo druga z drugo na Storžiču.

V poldrugem desetletju aktivnega življenja v Prešernovem mestu nismo dobili občutka, da bi se iz njega ali vanj stekale ustvarjalne sile, ki bi omogočale, da bi Gorenjsko, ki je z Dolenjsko in Notranjsko sestavljala nekdanjo deželo Kranjsko, vzdigovale nad nekdanjo slavo izjemne razvitosti. Sicer pa, ali je bila upravičena?

Razcvet pred vojno

Karol Mohorič je deset let pred začetkom druge svetovne vojne uredil lepo napisano, s podatki in fotografijami bogato ilustrirano knjigo Letoviška, industrijska, trgovska, obrtna Gorenjska. To je bil čas, ko se je iztekala svetovna gospodarska kriza, o kateri pa na straneh, ki smo jih proučili, skoraj ni ne duha ne sluha. Nasprotno, bil je čas, ko je Kranj z umnim županom Cirilom Pircem postal industrijsko mesto, ki je na novo dajalo kruh tisočem prebivalcem najširše okolice. Poučno pri tem je, da je občina sicer šla z zemljišči na roko tujim tovarnarjem iz Češke, Poljske in od drugod, ki so tudi tehtali med ponujenimi lokacijami na Gorenjskem ali drugje v tujini, a hkrati jim je postavila pogoje, kako naj poskrbijo za domače delavce.

Kranj in vasi okrog njega so vsestransko vzcveteli. Občini je bilo namreč veliko do tega, da se na najrazličnejše načine čim več denarja zlije v njeno blagajno. Ob tujih industrijskih kolosih so zrasle tudi pomembne tovarne, ki so jih inovativno zasnovali domačini. Skupno tistemu času je bilo, da so se meščani otresli svoje ležernosti in se podali v vsesplošno tekmovanje. Ob tem so skrbeli tudi za urejen, zdrav in kulturen videz mesta in okolice. Gorenjska, ki so jo izdali v Zavodu za pospeševanje mednarodnih trgovskih zvez Progres Novo mesto, je preprosto, a nadvse aktualno in uporabno čtivo. Leta 1931 smo bili v kapitalizmu in tudi zdaj nam ta v prvinski obliki kroji vsakodnevni utrip. Tedaj smo bili po krizi in tudi danes smo. Bil je tudi čas, ko so gorenjski podjetniki in obrtniki, hotelirji in trgovci z utečenih poti na vse strani Evrope v okviru Avstro-Ogrske morali najti nove trge. Našli so jih!

Zamejski pogled

Srbski izumitelj Mihajlo Pupin je zaslužen, da je po prvi svetovni vojni dobila Gorenjska današnje ozemlje. Znano je, da so jo hoteli, v dogovoru s kolonialnimi Angleži, znaten del ugrabiti Italijani. Pa nas je zanimalo, kako nekatere njene najpomembnejše kraje predstavljata Vojmir Tavčar in Mitja Tretjak v vodniku za male popotnike in velike radovedneže, ki ga je založilo slovensko Založništvo tržaškega tiska v Trstu. Jima uspe z njim mlade zamejske Slovence in njihove prijatelje ter spremljevalce zvabiti v alpsko pokrajino v zgornjem delu porečja Save? Če smo že pri osrednji reki, dodajmo še Tržiško Bistrico, Kokro in Kamniško Bistrico, Savo Bohinjko, Kroparico ter Soro s Poljanščico in Selščico.

Mlade iz Italije po dolini Trente povabijo na Vršič, od tam pa v Kranjsko Goro, na Jesenice, v Begunje, na Bled in še posebno na blejski grad, v Bohinj, Dovžanovo sotesko, Kropo, Kranj, Škofjo Loko, v Kamnik in Arboretum ter na prelomne Trojane. Vemo, da je težko opisati gorenjska in druga mesta ter naselja, ki se unikatno prelivajo iz enega v drugo, zato je tudi treba toliko javne razsvetljave, a nekaj več občutka in sporočil, da so ta sodobna in lepo urejena, pogrešamo tudi v tem izvirnem vodniku. Škoda je, da rojaki neposredno ne izvedo, da imamo v Planici tudi letalnico in ne samo skakalnice, da je jeseniški SIJ med najsodobnejšimi izdelovalci jekla na svetu, da so spregledali grobišče talcev v Dragi, da so Avseniki narodno-zabavni ansambel, da ima Bled tudi znamenite hotele, Bohinj pa išče vlagatelje za svoj turizem, da je v obnovljenih kranjskih stolpih, trdnjavi in na gradu Khislstein obilo privlačnih kulturnih točk in zbirk. Razumljivo pa je, da opozorijo na Škofjeloški pasijon, ki bo čez nekaj tednov spet polnil Škofjo Loko, saj je pravzaprav delo njihovega slovenskega rojaka iz bližine Gorice.

Smo v tej Gorenjski segali preveč v preteklost? Ob naravnih lepotah Gorenjske, katerih so polni krajevni ali občinski prospekti, le spoznanje, da se še vedno ne znamo pohvaliti s tem, kaj je znal in še zna narediti gorenjski človek, in ne nazadnje, da se je tudi izvirno delovno in praznično oblačil ter kulturno udejstvoval ter se dokazoval. Se še? Toži, da vedno teže. Upravičeno? Odpre naj liste zgodovine in odkril bo, da so premožni ljudje vedno z denarjem ali drugače podpirali narodni in kulturni napredek. Tudi na Gorenjskem, a se niso imenovali po njej, kot nekaj zapisanih družb na začetku prispevka. Saj menda še velja vodilo Gorenjska, gremo gor!