STIČNA – Pred dnevi so v stiškem Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli razstavo o božjem služabniku ljubljanskem škofu Antonu Vovku, ki jo je pripravil Nadškofijski arhiv v Ljubljani v soavtorstvu Franceta Dolinarja in Blaža Otrina. Dogodka na prvi pogled nimata nič skupnega, a ju povezujeta osebnosti papeža Janeza XXIII. in škofa Vovka.
Papežev poklon
Papež Pij XII. je Vovka za škofa imenoval 15. septembra 1946. Tedanja oblast je od Vovka zahtevala, naj se škofovskemu imenovanju odpove. Po posredovanju beograjske nunciature je vendarle dopustila posvečenje, bilo je 1. decembra 1946, a prepovedala vse zunanje slovesnosti. Med drugim se ni smelo zvoniti, med obredom v stolnici pa so neznanci, kot se reče v policijskem žargonu, aktivirali solzivec. S prejetjem mitre je Vovk postal ena od osrednjih tarč nosilcev ljudske oblasti, izživljanje je doseglo vrh z razvpitim nizkotnim zažigom škofa v Novem mestu. Kot v priložnostni knjižici pišeta njena soavtorja Blaž Otrin in Anton Štrukelj, je bil Vovk po smrti škofa Gregorija Rožmana 26. novembra 1959 imenovan za ljubljanskega rezidencialnega škofa: »Dobra dva meseca pozneje je končno od oblasti dobil vsa dovoljenja, da je prvič po koncu vojne smel oditi v Rim, kjer je počastil grob apostolov Petra in Pavla in se dne 1. februarja 1960 srečal s svetim očetom Janezom XXIII. Tedaj se je škof Vovk opravičil papežu, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim. Papež mu je odgovoril: 'Jaz bi moral poklekniti pred Vami.' Ob tem kakor tudi ob naslednjih obiskih v Rimu je na mnoge, ki so ga srečali, naredil močan globok vtis. V njem so prepoznali mučenca.«
Decembra 1961 je Janez XXIII. ljubljansko škofijo ob 500-letnici njene ustanovitve povzdignil v nadškofijo, škofa Vovka pa v nadškofa. Zasliševanja, pritiski oblasti in predvsem novomeški atentat so škofa zaznamovali tudi z bolezenskimi posledicami, v znamenju mučeništva je umrl 7. julija 1963.
Zavrnjeno sodelovanje
Okroglih sto let po Francetu Prešernu se je 19. maja 1900 v isti hiši in celo v isti sobi kot deveti otrok očetu Antonu Vovku in materi Mariji, rojeni Debeljak, rodil pesnikov pranečak Anton. Oče mu je umrl že pri štirih, mati pri sedemnajstih letih. Gimnazije v Kranju ni mogel nadaljevati, zadnja dva letnika je opravil na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po bogoslovnem študiju in posvetitvi v duhovnika junija 1923 je tri leta kaplanoval v Metliki, naslednji dve pa v Tržiču, kjer je postal najmlajši župnik v škofiji in ostal do imenovanja za ljubljanskega stolnega kanonika leta 1940.
Med vojno je med drugim skrbel za duhovnike begunce, pregnane z Gorenjske in Štajerske, leta 1944 pa prevzel vodenje Bogoslovnega semenišča.
Po vojni je po aretaciji generalnega vikarja Ignacija Nadraha sredi junija 1945 prevzel vodenje ljubljanske škofije. Paleta pritiskov oblasti, predvsem Uprave državne varnosti (UDV), je bila zelo pestra, ugotavljata pisca: »V času vodenja ljubljanske škofije ga je UDV vsaj 90-krat zaslišala. Vovk jih je doživljal kot nujno zlo in teror, vendar je ostal tudi ob najhujših pritiskih dostojanstven, pokončen in načelen. Na zasliševanjih so ga skrajno grobo izsiljevali, poniževali in žalili, operativno pa so jih vodili skrajno preverjeni in indoktrinirani ljudje, med katerimi najdemo tudi osebe, ki so pozneje postale vodilni politični funkcionarji, kot npr. Mitja Ribičič in Zdenko Roter. Zasliševali so ga ves čas vodenja ljubljanske škofije na raznih lokacijah ob vseh mogočih urah, večkrat celo na bolniški postelji.« Ker ni privolil, da bi ga pridobili za svojega sodelavca, so ga izsiljevali z zapiranjem številnih duhovnikov ob njem in bogoslovcev, pri čemer so mu zasliševalci sami razlagali, da jih nedolžne zapirajo le zaradi njegovega trmastega vztrajanja.
Stopnjevanje nasilja
Pisca navajata številne konkretne primere nasilja. Tako je maja 1947 na dan birme v Kočevju oblast celo zaustavila javni prevoz, da verniki iz okoliških vasi niso mogli na slovesnost. Še več: »Odklopili so elektriko in vodo ter prepovedali točenje pijač in postrežbo hrane. Avtomobilu, s katerim se je škof pripeljal, pa so predrli vse štiri pnevmatike.«
Zaradi revmatizma se je šel avgusta 1947 zdravit v Dolenjske Toplice: »UDV je pred župniščem, kjer je začasno prebival škof, organizirala proteste. Najeti in s silo vpoklicani demonstranti so razbili stekla na župnišču in vdrli vanj, da bi obračunali s škofom. Odnehali so šele po odločnem in samozavestnem nastopu škofa Vovka, ki je demonstrante tako zmedel, da so zapustili prizorišče.«
Poskušali so ga tudi zastrupiti: »Ob birmi v Škofji Loki maja 1951 je UDV neki osebi izročila steklenico z naročilom, naj vsebino strese v juho, ki jo bodo ponudili škofu pri obedu. Naročilo ni bilo opravljeno, ob preiskavi steklenice pa je bilo ugotovljeno, da je vsebovala mešanico ricinusa in starega olja.«
Cerkvene slovesnosti so »neznanci« pogosto ovirali z zažiganjem mlajev, polivanjem gnojnice, organiziranjem obveznega udarniškega dela na dan birmovanj, pisanjem proticerkvenih parol po stenah itd.
Nasilje je kulminiralo 20. januarja 1952, ko je bil Vovk namenjen na blagoslovitev orgel v vas Stopiče pod Gorjanci. Že na vlaku so ga v temi sredi predora polili z neko smrdljivo in mastno tekočino. Na novomeški postaji v Bršljinu ga je pričakala protestniška množica. Na peronu ga je med prerivanjem in vzkliki množice, ki ga je imenovala za hudiča, nekdo polil z bencinom in zažgal. V hipu je zagorel kot živa plamenica. Odvrgel je plašč in pogasil goreči celuloidni kolar, ki mu je naredil najhujšo opeklino. Ko so prispeli reševalci, jim množica ni pustila do vagona, kamor se je močno opečeni škof zatekel pred nasilneži. Štiri ure in pol so ga držali za talca, dokler ni vlak odpeljal proti Ljubljani, kjer so mu zdravljenje vendarle dopustili.
Edini ljubljanski
Anton Vovk je edini škof v 550-letni zgodovini ljubljanske škofije (ustanovljena je bila 6. decembra 1461), za katerega poteka beatifikacijski postopek. Kardinal Franc Rode je ob odprtju razstave dejal, da v Vovku vidi poosebljenje slovenskega uporništva in boja za svobodo, ki ga sicer upodabljajo literarni liki kralja Matjaža, Martina Krpana, Petra Klepca, hlapca Jerneja.
Oblastnikom se ni posvetilo
Tako imenovani ljudski oblasti, ki je v povojnem obdobju štela sebe za skoraj vsemogočno, se dolgo ni posvetilo, da je z zažigom škofa Antona Vovka svetovni javnosti dala vedeti veliko več o sebi kot o Cerkvi.
